Vabljeni na četrto srečanje debatnega kluba, ki bo v prostorih Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale potekalo v sredo, 15. februarja 2023, ob 12.uri.

Naj nas ta zgodba neznanega avtorja spodbudi k debati o današnji poplavi informacij, na katerih gradimo svoja prepričanja. Ali smo postali družba brez kritične misli?

Nekaj let po mojem rojstvu je moj oče srečal tujca, ki je pravkar prispel v naše mesto. Oče je bil že od vsega začetka navdušen nad prišlekom in ga je hitro povabil k naši družini. Neznanca smo hitro sprejeli in od takrat živi pri nas.

Ko sem odraščal, nisem nikoli dvomil o njegovi vlogi v naši družini. V mojem otroštvu je imel posebno mesto. Starši so me vzgajali komplementarno: mama me je naučila razlikovati med dobrim in zlim, oče pa ubogljivosti. Ampak tujec, bil je pripovedovalec. Ure in ure nas je navduševal s svojimi dogodivščinami, skrivnostmi in komedijami.

Ko sem želel izvedeti kaj o politiki, zgodovini ali znanosti, on je vedno poznal vse odgovore o preteklesto, razumel je sedanjost in celo zdelo se je, da lahko napoveduje prihodnost! Mojo družino je peljal na prvo veliko nogometno tekmo. Spravljal me je v smeh in žalost. Neznanec ni prenehal govoriti, a očeta to ni motilo.

Včasih je mama tiho vstala in odšla v kuhinjo, kjer je bilo tiho in mirno, mi pa smo drug drugega utišali, da bi slišali, kaj nam ima tujec za povedati. Danes se sprašujem, ali je mama kdaj molila, da bi neznanec zapustil naš dom.

Oče je vodil naš dom z določenimi moralnimi standardi, toda tujec se nikoli ni čutil dolžnega, da jim sledi. Vulgarne zgodbe, na primer, pri nas niso bile dovoljene. Ne od nas, ne od naših prijateljev, ne od obiskovalcev

Naš dolgoletni obiskovalec pa je gladko prišel skozi z kletvicami, ki so mi parala ušesa in spravljala v jezo očeta in mamo. Oče ni dovoljeval obilne uporabe alkohola, vedar nas je neznanec spodbujal k rednemu pitju. Kajenje je naredil privlačno, cigare gentlamenske in ustnike prefinjene.

O seksu je govoril svobodno, celo preveč. Njegovi komentarji so bili včasih provokatnivni, včasih sugestivni, včasih pa preprosto brez sramni.

Danes vem, da so moje razumevanje ljubezenskih odnosov v veliki meri oblikovale zgodbe tujca. Dan za dnem je neznanec nasprotoval vrednotam mojih staršev, vednar so ga redkokdaj utišali. In NIKOLI ga niso prosili, naj zapusti našo hišo.

Več kot 40 let je minilo, odkar se je v življenje naše družine vselil neznanec. Zelo hitro se je prilagodil, zato danes ni videti niti približno tako očarljiv kot na začetku. Toda tudi če bi danes stopil v hišo mojih staršev, bi ga še vedno našel sedeti v svojem kotu in čakati, da ga nekdo posluša, da se z njim pogovori, medtem ko mu kaže svoje slike.

Kako je ime neznancu?

Mi smo ga preprosto imenovali – TV.

Vmes je dobil tudi ženo. Imenujemo jo računalnik.

Njunemu prvemu otroku rečemo mobilni telefon.

Njunemu drugemu pa Facebook.

Marija Dodič

Društva Lipa Domžale, Univerze za tretje življenjsko obdobje poleg svojega rednega letnega programa skozi študijsko leto občasno organizira za svoje člane tudi krajša izobraževanja in delavnice. Minuli petek popoldan in v soboto dopoldan, se je v prostorih Društva ustvarjalo iz naravne ovčje volne.

»Ovčja volna je naravni material, ki jo lahko z različnimi tehnikami oblikuješ v kateri koli izdelek želiš«. Tako je v uvodu delavnice Polstenja copat, mentorica ga. Emi Gregorčič nagovorila skupino udeleženk delavnice. S tehniko mokrega in in suhega polstenja volne se je večina udeleženk srečala prvič. Prav nič ni bilo jasno, kako bi iz kupa kosmičev volne brez šivanja ali lepljenja lahko nastali copati. Pa so na koncu vendarle nastali.

Premišljeni pedagoški pristopi mentorice so nas po korakih vodili po posameznih fazah mokrega polstenja želenega izdelka. Sproti je spremljala izdelavo vsake faze vsakogar med nami, nas prijazno spodbujala in pomagala reševati v občasnih zapletih. V fazi dekoriranja smo se prepustile svoji domišljiji, ter s tehniko suhega polstenja ustvarile barvitost in raznolikost izdelkov.

Po sedmih urah dela smo samo še občudovale polstene copate, ki so nastali pod našimi rokami. Razvile smo motivacijo, da izdelamo še kakšen par za svoje bližnje in da se udeležimo še naslednjih delavnic z mentorico go. Emi, v organizaciji Društva Lipa Domžale.

Anica Justinek

Etnologinje v letošnjem šolskem letu z našo novo mentorico Tino Krašovic proučujemo pojem identitete (istovetnosti), ki je lahko osebna ali družbena. Vsako leto pa na poseben način obeležimo tudi Kulturni dan in tako smo letos osvetlile osebnost Franceta Prešerna, saj nam je še za časa svojega življenja pomenil pomemben mejnik narodne identitete (narodna identiteta pomeni nezamenljivost in enkratnost določene nacije, ki ju ta dojema kot poseben način mišljenja, ravnanja in doživljanja, ZRC SAZU).

Če povzamemo biografske podatke, je bila Prešernova osebna identiteta povezana s študijem prava na Dunaju, z gibanjem v tedanjih krogih izobražencev, kulturnikov, tudi plemičev in poučevanjem njihovih otrok. Živel in ustvarjal je v času po francoski revoluciji, pričela so se gibanja pomladi narodov … Kako so ga videli drugi? Razgledan svetovljan, človek, ki je, sam reven, zastonj zastopal reveže na sodišču, razdajal otrokom slaščice in fige, je vseeno ostajal nerazumljen, v očeh drugih kontroverzen. »Drznil« si je povezati ljubezensko hrepenenje do družbeno nedosegljive Primičeve Julije, ki ostaja le ideal, z osveščanjem o slovenstvu, o narodovi identiteti.

»Poet tvoj nov Slovencem venec vije …«, Zdravljica, ki je bila cenzurirana.

»Povzeti jih je mogoče v sodbo, da se v Prešernovem pesništvu ob njegovem odporu do jakobinske strahovlade in napoleonskih vojn ohranja izvorna dediščina francoske revolucije, kot jo prinašajo gesla »svoboda, enakost, bratstvo«, in to na ravni, ki je izvirno prešernovska in slovenska. Prešernovo pesništvo vsebuje elemente, ki še zmeraj določajo življenjsko, nacionalno, socialno in politično »filozofijo« Slovencev oziroma tistega, kar je Prešeren imenoval slovenstvo.« (Kos, J.)

Zato smo prebrale osmi in deveti sonet Sonetnega venca. Gloso smo poslušale še enkrat tudi zato, ker Prešeren z njo utemeljuje svoje pesniško bit:

»Koder se nebo razpenja,

grad je pevca brez vratarja,

v njem zlatnina čista zarja,

srebrnina rosa trave,

s tem posestvom brez težave,

on živí, vmrjè brez dnarja.«

Mentorica Tina nam je povedala, da so v zadnjih dneh Prešernovega življenja čakali s pripravljenimi nekrologi. Ko je umrl, so časopis, ki je bil menda že natisnjen, natisnili na novo. Josip Stritar je v znamenitem eseju in ob ponovni izdaji Poezij zapisal: »bi se mali slovenski narod brez strahu smel pokazati med drugimi z drobno knjigo, ki se ji pravi: Prešernove poezije.«  S kratkim sprehodom po zgodovini smo povzele, zakaj so ga imeli naši ljudje za svojega. Ko so Italijani zasedli Ljubljano, so dr. Ivanu Hribarju ponujali županstvo, a ga je zavrnil, ker ni hotel dati okupatorjem, v nasprotju z banom Natlačenom in škofom Rožmanom, legitimnosti okupatorjem. Zavil se je v jugoslovansko zastavo in se utopil v Grubarjevem kanalu na Kodeljevem. V poslovilnem pismu ženi in hčeri je zapisal citat iz Uvoda h Krstu pri Savici:

Manj strašna noč je v črne zemlje krili,
kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.

Prešerna so recitirali v zaporih in taboriščih, ga nosili v nahrbtnikih po gozdovih, imenovali po njem brigado (tudi po drugih pesnikih in pisateljih) … Decembra leta 1944, v času nacistične okupacije, ob stoletnici izida Poezij, je slovenski partizanski tisk objavil Zdravljico. Opremila sta jo arhitekt Marjan Šorli – Viher, ki je izrezal vinjete in besedilo, in slikar Janez Vidic-Janez, ki je izdelal celostranske linoreze. Natisnili so jo v partizanski tehniki Trilof v Davči pod Blegošem v 1500 oštevilčenih izvodih. Ob dvestoletnici pa so izdali faksimile te izdaje iz težkih vojnih let.

Ob osamosvojitvi smo Zdravljico izbrali za državno himno in lepo je vselej peti tudi zelo povedno besedilo.

Zakaj danes težko razumemo Prešerna? Je mogoče krivo, da premalo beremo, imamo zato revno besedišče, se premalo razgledujemo okrog sebe in preverjamo našo osebno in narodno identiteto? Nas zadovoljujejo zgolj »mnenja«, lažne novice in »trolanje« na spletu? Prebrale smo zabavljivi sonet Apel podobo na ogled postavi. Prešeren je že takrat dobro utemeljil, kaj pomenijo dejstva, vedenje, znanje in posledično argument v nasprotju z mnenjem (mnenje: kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično; npr. mnenje, da je slika nastala v 16. stoletju, je bilo ovrženo; to je moje mnenje, morda pa je bilo drugače; FRAN).

Nazadnje smo si ogledale še stare izdaje Prešernovih balad iz osemdesetih let prejšnjega stoletja za otroke in mladino iz zbirke Velika slikanica s čudovitimi ilustracijami naših slikarjev ¸- večinoma smo jih vse kupile svojim otrokom. Mogoče pa je čas za ponatis?!

Manica Perdan Ocepek, animatorka etnologije