Ekskurzija članov Društva Lipa v Furlanijo in Rezijo

Objavljeno .

IMG 0920133805

Zanimanje za ekskurzijo je bilo zelo veliko, tako da jo je društvo organiziralo kar dvakrat, in sicer 8. aprila in 9. maja. Bila sem udeleženka druge izvedbe, zato sem v nedeljo zvečer preverila vreme v Furlaniji na spletni strani italijanske meteorološke službe. Ko smo se v ponedeljek, na dan Evrope in osvoboditve, zbirali, je začelo deževati in stiskali smo se pod streho domžalske avtobusne postaje. Moker začetek dneva nas ni prestrašil in dobri vremenski obeti so se uresničili. Dan je bil čudovit, v Furlaniji že celo vroč. Vendar pojdimo po vrsti.

V Sežani smo po dobri uri vožnje medse sprejeli vodiča Andreja Bandlja, ki ga je povabila naša organizatorica Anica Justinek. Vso pot nam je pripovedoval o preteklosti in sedanjosti krajev, ki so jih zaznamovala štiri ljudstva in jeziki: Furlani, Slovenci, Italijani in Avstrijci; obenem vemo, da je to prepišno območje v različnih zgodovinskih obdobjih pripadalo Keltom, Rimljanom, Langobardom, Slovanom ..., hkrati pa so med Karnijskimi in Julijskimi Alpami po rečnih dolinah že od antike potekale pomembne povezovalne poti med Norikom in Jadranom. Furlanija je ravna, griči so le ostanki ledeniških nanosov, in prav do vznožja Alp opazimo sredozemsko rastje in čutimo tople morske sapice.

Najprej smo se ustavili v zeleni furlanski prestolnici Vidmu in si privoščili dobro kavo. Videm (furlansko Udin, italijansko Udine) je že od rimske dobe pomembno prometno, gospodarsko in kulturno središče, v srednjem veku je bil sedež oglejskega patriarhata, od 15. stol. do Napoleonove zasedbe pa del Beneške republike. Slednja je pustila pečat zlasti v palačah in ložah, ki obdajajo Trg svobode. Starejša obdobja pa predstavlja katedrala s prvotno romansko in gotsko zasnovo. Grad stoji na griču nad mestom, ki je nastal, kot pripoveduje legenda (ki nam jih je vodič Andrej kar naprej trosil iz rokava!), ko so hunski vojaki v čeladah nanosili zemljo, da je njihov poveljnik Atila lahko opazoval, kako je gorelo mesto pod njim ... Razgled se nam z gradu ponuja na vse strani, v smeri proti Beneški Sloveniji pa kraljuje Matajur z Bevkovim Kaplanom Martinom Čedermacem, sinonimom za vztrajanje slovenstva v teh krajih. Videm obdajajo vodni kanali, ki so služili obrtnikom za pogon naprav, mlinov...Pri tem smo spomnili, da imamo od nekdaj z enakim namenom v Domžalah izkopanih več Mlinščic.

 

Humin (slov. tudi Guminfurlansko Glemoneitalijansko Gemona del Friulinemško Klemaun) je mestece pod prvimi skalnimi previsi in je od daleč videti kot orlovsko gnezdo. Obenem je to kraj, ki so ga desetletja obnavljali po uničujočih potresih spomladi in jeseni leta 1976. Cerkev iz 12. in 13. stoletja se je z južno steno skoraj prevrnila na cesto, stolp je bil skoraj povsem porušen. Umrlo je 970 ljudi, mnogi so ostali brez domov. O tem pripoveduje pretresljiva razstava, ki so jo kljub ponedeljku, ko so muzeji zaprti, odprli prav za nas. Pri prenovi teh krajev, ki so bili prizadeti še bolj kot Bovško v Sloveniji, saj je bil epicenter pod bližnjo goro, so si pomagali z oštevilčenjem delov zgradb, da so jih ponovno vgradili nazaj, in te številke vidimo na pročeljih še danes. V mestu so otroci ob 9. maju, Dnevu Evrope, pripravili razstavo risb in pripadajočih sporočil za MIR in NE VOJNI.IMG 0939133807

Bližnja Pušja vas(italijansko Venzonefurlansko Vençonnemško Peuscheldorf ali Peuschelsdorf) ob reki Tilment je bila za člane Društva Lipa najprej postojanka za okrepčilo z italijanskimi ravioli, njoki in tiramisujem, podprto z rdečo ali belo kapljico, ki je razvezala jezike. Šele potem smo se sprehodili po prijetnem kraju prav tako z beneškim pridihom in zelo zaznamovanim s potresom. V starodavni cerkvi je spomenik tej tragediji, ustvarjen iz enega drevesnega debla.

Pot nas je po tako imenovani Železni dolini vodila do odcepa v dolino Rezije (rezijansko Rozajanska dulḯna, italijansko Resia, furlansko Resie, beneško Rèxia), najbolj zahodno naseljeno slovensko pokrajino, na severovzhodu zamejeno s Kaninom (»…ta jora ta čaninova«, pravi rezijanska pesem, kar pomeni »ta gora ta Kaninova«, od canis = pes, saj je gorski hrbet oblikovan kot ležeči pes). Gora na jugu se imenuje Mužca in ima obliko ležečega dekleta. Dolina je odmaknjena, iz Slovenije dostopna skozi Kanalsko dolino, ali pa po strmi poti čez Učjo (volčjo). V Kulturnem domu nas je sprejel domačin Sandro Qualia, ki je kustos muzeja v Solbici in sodelavec Kulturnega doma v Ravanci (Ravanzä, Rozajanska kültürska hiša). V kulturnem domu smo posedli na klopi amfiteatra in poslušali s fotografijami podprto razlago življenja Rezijanov. Rezijanski jezik se je ohranil kot oblika zelo stare slovenščine, ki jo najbolj prepoznamo po nekaterih starih besedah za običaje, ohranja pa jih folklorna skupina, ki deluje že od leta 1838. Tako je v dvorani razstavljena tudi narodna noša in instrumenti.IMG 0997133835

Nekaj primerov besed: pűst, ki s plesanjem po snegu prežene zimo, da pride vigred = pomlad; kres …

Imena krajev: Solbica = klanec;  Osoanë = Osojane; Belä = Na Bili; Njïwa = Njiva; Lipovaz = Lipovec; Korütö = Korito, zadnja vas v zatrepu doline in TAPODKLANCON …

Primer rezijanske pesmi:rezijanska pesem primer

Za konec sta Sandro in kolega zaigrala značilno rezijansko melodijo na violino in čelo, ki sta jo spremljala z ritmičnim udarjanjem z nogo.

Ljudje so v tej dolini živeli od paše, skromnega poljedelstva, v zimskih mesecih pa so večinoma moški hodili po svetu kot brusači; pot jih je vodila vse do Prage. Njihov težak kruh smo lahko razumeli, ko smo si ogledali Muzej brusačev v Solbici. Dolina je trpela zaradi izseljevanja. Prve migracije so se začele, ko so kraji 1866 pripadli Italiji, najbolj hudo pa je bilo po potresu. Ljudi so začasno preselili k morju, zanje so potem zgradili montažne hiše, nihče pa ni zgradil novih hlevov za živino…Rezijani so bili šele leta 1999 prepoznani kot jezikovna, ne pa tudi kot narodna manjšina. Da bi ohranili svojo govorico, imajo tečaje. Zdaj oživljajo pridelavo česna in mlekarstvo s sirarstvom. Neokrnjena narava je odlična za tako imenovani eko-turizem. V Solbici pa je še en manjši muzej, v katerem so predmeti arheoloških izkopavanj na Gradu, TA-NA RADO, blizu Solbice. Artefakti segajo v čas med 400 – 600 let našega štetja, našli pa so tudi zoglenela semena in plodove: ječmen, rž, krmni bob in lešnike. V tem manjšem muzeju pa so tudi knjige s pravicami = pravljicami, po katerih je Rezija zelo znana. (Tina Wajtawa jë löpo pravila pravice ). Zbiral jih je akademik Milko Matičetov, ki je rekel: »Pravljice so na svetu zato, da se poslušajo in pravijo naprej.«

Hiše v Solbici so okrašene z murali, slikami na stene, ki upodabljajo življenje, delo in obrti Rezijanov.

IMG 0998133834

Polni vtisov smo se zadovoljni z avtobusom vračali po Kanalski dolini do Trbiža. Ob poti nam je Andrej razložil še imena vasi, življenje v njih, koroške in furlanske vplive. Do konca prve svetovne vojne v Kanalski dolini namreč ni bilo Italijanov. V Trbižu se je poslovil, da se je potem lahko z vlakom vrnil v Trst in domov v Sežano. Prisrčno smo mu zaploskali v zahvalo za res dobro vodenje in prijetno druženje. Zahvalili smo se tudi Anici Justinek za organizacijo izleta.

ZBUGAN VSËN VÄN = ZBOGOM VSEM VAM

Zapisala: Manica Perdan Ocepek

IMG 0927133809

IMG 0932133808

IMG 0940133806

IMG 0944133821

IMG 0945133820

IMG 0954133819

IMG 0955133818

IMG 0953133817

IMG 0959133822

IMG 0984133831

IMG 0985133832

IMG 0990133833

IMG 0999133826

IMG 1001133824

IMG 1002133828

IMG 1008133825

IMG 1012133827

IMG 1016133829

 

V Grobljah razstavili zdravilna zelišča, stare čajnike in likovna dela

Objavljeno .

DSC00546Turistično društvo Jarše – Rodica in Društvo Lipa, Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale sta v Kulturnem domu Groblje pripravila enkratno razstavo zdravilnih zelišč in starih čajnikov ter likovna dela devetnajstih ljubiteljskih ustvarjalk lipinega študijskega krožka.

Čajniki in zelišča so razstavljeni na šestih velikih mizah v dvorani Kulturnega doma Groblje. Na vsaki mizi je Metka Klemenc, zeliščarica Turističnega društva Jarše – Rodica, postavila določena zelišča, oljne tinkture, mazila in čajnike. Na prvi mizi so bila razstavljena zelišča za dihala, na naslednji mizi zelišča za prebavila in naprej zelišča za obtočila, sečila, gibala in živčevje. Na vsaki mizi ob zeliščih, ki jih je bilo vseh skupaj 36 vrst, se je bohotilo 84 starih čajnikov, ki jih zeliščarica Metka Klemenc zbira že vrsto let. Razstavo zelišč in starih čajnikov pa zaokrožajo petdeset avtorskih likovnih del devetnajstih likovnih ustvarjalk Društva Lipa Domžale, ki so jih razobesili na stene dvorane kulturnega doma. Likovnice so svoja likovna dela ustvarila pod mentorstvom dipl. slikarke Duše Jesih.

Ob odprtju razstave, ki je potekala v ponedeljek, 9. maja 2022, je Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale povedal, da so se z likovnimi deli njihovih članic pridružili tradicionalni razstavi zelišč in čajnikov in sicer na pobudo Turističnega društva Jarše – Rodica, s katerim Društvo Lipa Domžale zelo dobro sodeluje. Zato se je še posebej zahvalil predsedniku Kulturnega društva Groblje Antonu Košenini, da je razstava našla mesto v Kulturnem domu Groblje.

Metka Klemenc, zeliščarica Turističnega društva Jarše – Rodica, ki razstavlja zelišča in stare čajnike, je po dveh začetnih letih pri Društvu Lipa Domžale, nato šla na svojo pot zeliščarstva in zbiranja starih čajnikov, ki se jih je v teh letih nabralo že okoli sto štirinajst. Štiriinosemdeset pa jih je našlo mesto na edinstveni razstavi. Znanje nabiranja zelišč, njihovo sušenje in uporabo pa je Metka Klemenc posredovala lepemu številu tečajnic in tečajnikom, ki so v teh letih »šli skozi njene roke«. Zato je že lani, po drugi razstavi čajnikov in zelišč, predsednik Marjan Ravnikar povabil nove tečajnike in tečajnice v »šolo«. Tako so v Društvu Lipa Domžale poleg velikega števila krožkov, ki jih obiskuje veliko število tečajnic in tečajnikov, ustanovili tudi zelo dejaven krožek zeliščarstva.

DSC 0014 1516

Na razstavi si obiskovalci lahko ogledajo veliko število svežih zdravilnih zelišč, ki rastejo v emajliranih loncih ter veliko število posušenih zelišč, ki zdravijo različne bolezni. Zelišča pa so shranjena v velikih steklenih kozarcih. Še vedno velja, da za vsako bolezen rožica raste. Med posušenimi in svežimi zdravilnimi zelišči pa se na mizah bohoti veliko število starih čajnikov, ki se uporabljajo za pripravo čajev.

Ob vodenem ogledu, ki smo ga za naš portal posneli, nam je zeliščarica Metka zaupala tudi marsikateri koristen nasvet, kako nabirati, sušiti, hraniti in pripraviti različne vrste zelišč ter kako jih postreči. Zeliščarica Metka je tudi razkrila, da so vsi razstavljeni čajniki iz njene zbirke, ki jo je zbirala in jo še dopolnjuje z najdenimi čajniki, ki jih ponujajo na sejmih starin in starinarnicah, veliko pa jih dobi tudi na tovrstnih razstavah po domovini.

DSC00620

Po njenih besedah je narava večni vir življenja. Ko je človek iz davnine iskal hrano za golo preživetje, je bil vedno tesno v stiku z naravo. Spoznaval je koristne rastline in se z njimi hranil. Pri svojih boleznih je preizkušal zeli, spoznaval njihovo moč in delovanje. S tem si je lajšal tegobe in tako je še danes, kajti zdravljenje z zdravilnimi rastlinami ostaja večno. Zeliščarica Metka je razkrila tudi, kje najpogosteje zelišča rastejo, katere dele rastline nabiramo in kdaj, učinkovine, ki jih vsebujejo posamezni deli in pri katerih težavah nam koristijo. Kdaj in kako lahko rastlino uživamo in si iz nje pripravimo čaj. Kako si iz nje pripravimo različne obloge, obkladke, kopeli in še kaj drugega. Kako lahko zelišče uporabimo v kulinariki, pa tudi za pripravo kozmetike, zelišča za pripravo likerjev, tinktur, mazil in še več. Metka je še dejala, da posebno poglavje namenja pripravi čajnih mešanic, s katerimi boste lajšali različne bolezni in izboljšali počutje vas in vaših najdražjih. Način priprave zelišč pa Metka pripravlja s poparkom, prevretkom ali prelivkom. Ob koncu ogleda je Metka povabila, da obiščete razstavo v čim večjem številu.

DSC 0999 1502

Na razstavi v dvorani Kulturnega doma Groblje ima razstavljena različna likovna dela devetnajst likovnic Društva Lipa Domžale, ki so to študijsko leto ustvarjale pod strokovnim vodstvom diplomirane slikarke Duše Jesih. Veliko je naslikanega cvetja, dreves in pokrajin, razstavljena pa so tudi dela Unicefovih punčk. V kulturnem programu ob odprtju razstave so sodelovale citrarke Sončnice in kitaristi Tempo pod vodstvom prof. Damjane Praprotnik ter Janka Jerman iz literarnega krožka Lipa Domžale.

V Društvu Lipa Domžale se ob tej priliki iskreno zahvaljuje za omogočeno razstavo, še posebej predsedniku Turističnega društva Jarše – Rodica Stanetu Cotmanu, predsedniku Kulturnega društva Groblje Antonu Košenini ter zeliščarici Metki Klemenc, da so jih povabili k sodelovanju.

DSC00668

Razstava bo v Kulturnem domu Groblje na ogled od torka, 10. maja, do sobote, 16. maja 2022, od 10.00 do 12.00 ure ter od 15.00 do 18.00 ure. Vabljeni!

Video si lahko ogledate na povezavi tukaj.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

DSC 0004 1506

DSC 0026 1528

DSC00573

DSC 0993 1496

DSC00681

DSC00689

DSC00692

DSC00698

 

 

Ko nas narava pokliče (Komenda z okolico)

Objavljeno .

zeliščarice lipa 01Sredino jutro je bilo sveže in oprano po nočnem dežju, a to nas, zeliščaric, ni odvrnilo, da se ne bi odpravile v naravo.

Pot nas je vodila v našo bližino, v Komendo in njeno okolico. Naša mentorica Veronika vedno najde za nas neprecenljive kotičke, ki jih je vredno obiskati. Tokrat nas je peljala v Lončarjev muzej, ki se nahaja v Podborštu pri Komendi.

To je muzej kulturne dediščine, kjer na 2000 kvadratnih metrih, v 160 let stari kmečki hiši, stoji na ogled postavljeno tesarsko, mizarsko, krojaško, gospodinjsko orodje in nebroj predmetov, ki so nas pustili odprtih ust.

V štirih poslopjih se nahaja zbirka, ki vam odpre pogled na kmečko življenje izpred nekaj desetletij. Poznavalca zakladov preteklosti, ki jih je vredno ohraniti bodočim rodovom, sta Janez Lončar in njegov sin Jani, ki nam je prijazno razkazal vso zapuščino.

Več kot 5000 eksponatov, ki predstavljajo materialno kulturo pred desetletji, predno je val modernizacije preplavil kmečke domove z novimi stroji in napravami, ki so nam prinesli olajšanje pri kmečkih in domačih opravilih.

Zastopano je lončarstvo z delavnico in okroglo pečjo za žganje lončevine, lončarska delavnica z originalnim vretenom, ogromno lončarskih izdelkov za kuhanje, pečenje, peko potic…

Veliko je konjske opreme, kmečkih strojev na konjski pogon, poljedelskih strojev in orodij vseh vrst. Na ogled je 14 traktorjev, najstarejši med njimi pa nosi letnico 1954. Tu so še kotički, namenjeni orodju čevljarjev, mizarjev in tesarjev.

Gospodinjski oddelek nas je napolnil z nostalgijo, z mislijo, kako so gospodinjile še naše babice in mame in nas vrnil v otroštvo in spomine, ki se z leti vedno bolj vračajo.

Star televizor, radio, gramofon, telefon, pisalni stroj, vse, kar poznamo in je del našega otroštva in mladosti in – že zapisano v zgodovino.

Zbirko dopolnjujejo tudi Tomosovi motorji. Lepo obnovljeni pričajo o času, ko so bili nepogrešljivi za prihod na delo, v trgovino, izlet.

zeliščarice lipa 02

Stare smuči, z železnim okovjem, otroški vozički, v kakršnih so nas vozili naši starši, klavir, orgle, harmonij, šivalni stroji, značke, stvari, ki so jih lastniki prepoznali za vredne in k sreči pripeljali v muzej in ne na odpad, kjer prevečkrat končajo.

Oglejte si muzej, ne bo vam žal. Popeljal vas bo v spomine in če se boste kdaj želeli znebiti kakšne »starine«, boste mogoče prej premislili in ji našli nov prostor pod soncem.

zeliščarice lipa 05

Sonček je že prijetno grel in nas vabil na novo dogodivščino. Predno pa smo se odpeljale naprej, smo se še podučile o krompirjevcu in pljučniku in obnovile svoje znanje.

Komendska Dobrava skriva v gozdu, pri naselju Podboršt, Čukov bajer. Je izjemno lepo urejen bajer, do katerega vodi gozdna pot, a nikjer ne boste našli oznak, kako priti do njega.

Naša Veronika je razvozlala tudi to skrivnost in nas popeljala tja. Ob gozdni poti je polno jagodičevja, rese in po videnem, bodo letos borovnice in tudi brusnice lepo obrodile. Če bo le narava ostala prijazna in ne bo še kakšne zmrzali.

zeliščarice lipa 03

Ne samo smreke, tudi jelk je bilo ob poti veliko, kar je v drugih gozdovih že redkost.

Bajer stoji tu že petdeset let, lepo urejen pa je od leta 2020. Lastniki so z lastnimi sredstvi uredili zipline, pomole, splav, pokrite klopi in pot okoli bajerja. Res le lepo. Vrbe, ki odsevajo v vodi, kalužnice, ki zlatijo breg, tišina in zrak, ki te popolnoma prevzameta.

Ne potrebujemo veliko, da se dan zapelje v pravo smer in kot vedno je tu narava, ki poskrbi, da se nahrani duša in telo.

»Narava nikoli ne hiti, a je vseeno vse pravočasno opravljeno«. (Lao Tzu)

Zeliščarice Društva Lipa Domžale

zeliščarice lipa 04

zeliščarice lipa 06

 

Vabilo na ogled predstave Olje v črni kumini

Objavljeno .

Olje crne kumine 01 2000x1250px foto Peter Giodani 3032 ScaleMaxWidthWzE5MTld

 

SPOŠTOVANI ČLANI

Mestno gledališče Ljubljana nam je pripravilo posebno ponudbo za ogled predstave 

OLJE V ČRNI KUMINI

PREDSTAVA BO 10. MAJA 2022 OB 18.00 URI

 

Prijave zbiramo v času uradnih ur v tajništvu društva do 25. 4. 2022.

Ob prijavi je potrebno poravnati znesek vstopnice v višini 10,50 eura.

Po telefonu prijav ne sprejemamo, ker je število v mali dvorani omejeno na 80 sedežev.

 

Predsednik Društva Lipa- Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale

Marjan Ravnikar

*****************************************************

Barbara Zemljič OLJE ČRNE KUMINE

Režiserka Barbara Zemljič

Igrajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav in Matej Zemljič k. g.

Družinski odnosi so poleg genov osnovni gradnik človekovega značaja. V zgodbi o teh odnosih srečamo študenta Boruta in njegovo mamo, podjetno in delavno samohranilko Moniko, ki prisega na vsemogočno zdravilno moč črne kumine.

V njuno življenje vstopimo nekega večera v letu 2001, ko Monika k sebi povabi svojo bodočo snaho Valentino, s katero želi proslaviti zaroko z Viktorjem, Valentininim bratom. Borut, ki prezira materino promiskuitetno vedenje, saj po njegovem mnenju prepogosto menjava partnerje, se odloči, da se bo preselil k babici …

Čez deset let se Borut, Valentina in Monika ponovno srečajo na sedmini za pokojnim Viktorjem, ki si je zaradi dolgov vzel življenje. Valentina, ki se ponovno znajde sredi bojnega polja med zagrenjenim sinom in njegovo gospodovalno materjo, pa tokrat razgrne svojo utrujenost in bojazni ob vzgoji sina s posebnimi potrebami.

Spet mine deset let. Danes Monika in Valentina nista več prijateljici. Je zdaj čas, da druga drugi oprostita, kot je svoji materi odpustil tudi Borut? Pa ji je res?

Barbara Zemljič, uveljavljena filmska in gledališka režiserka, je svoje novo besedilo o treh različnih generacijah, ki ne najdejo sožitja ali vsaj sočutja, režirala na Mali sceni. Kaj komu pomenijo sreča, smisel in sočutje, je odvisno tudi od tega, kateri generaciji pripadamo, kakšne vzgoje smo bili deležni in v kakšni družbi živimo. Družine so vedno presečišče generacij, zato se v njih krešejo nazori preteklosti, zahteve sedanjosti in pričakovanja prihodnosti. Vse rane, ki si jih zadamo med sobivanjem, se spremenijo v brazgotine, ki jih niti olje črne kumine, vsesplošno zdravilno, ne ozdravi.

Več o predstavi (fotografije, gledališki list, …) si lahko ogledate na naši spletni strani https://www.mgl.si/sl/predstave/olje-crne-kumine/.

 

Slovenska ljudska umetnost se sooči z globalno ljudsko umetnostjo NSK

Objavljeno .

IMG 0724Razstava v Slovenskem etnografskem muzeju

Meščanstvo si v času pomladi narodov, v sredini 19. Stoletja, začne »prisvajati« elemente ljudske umetnosti in motivike kot simbole narodove identitete. Ljubiteljski etnografi, kot je bil Albert Sič v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, so najprej proučili znane, likovno bogate, pa vendar uporabne predmete kmetskega vsakdanjega življenja, in jih predelali v simbole slovenstva. Tudi slikar Maksim Gaspari, ki je bil restavrator v Slovenskem etnografskem muzeju, je v svoja dela vključil idealizirane prizore, motive in vzorce, nato pa jih predelal v narodne simbole. Vse najbolj značilne in prepoznavne predmete slovenske ljudske umetnosti, preslice (edinstvene po tem, da so imele zaključek v obliki zvonika), modele za kruhke in trniče, panjske končnice, lesene kipe svetnikov, votivne podobe…, je kustodinja razstave dr. Bojana Rogelj Škafar soočila z ustvarjanjem umetniškega kolektiva NSK (Neue Slowenische Kunst), ki je odločilno zaznamoval osemdeseta leta v tedanji SR Sloveniji. Če so ob narodnem prebujenju preoblikovali stare kmečke simbole za narodov preporod, si je NSK, posebej skupina IRWIN, »prisvojila« podobe, politične in religiozne simbole umetnosti 19. In 20. stoletja, da bi poudarila nadnacionalno, ravno ko so nacionalizmi v vseh porah življenja začeli razkrajati tedanjo državo. Kolektiv je leta 1992 ustanovil tudi Državo NSK kot projekt, ki naj z umetnostjo zgradi skupnost v globalni državi. Temu kolektivu so se v zadnjih štiridesetih letih pridružili mnogi znani tuji in domači umetniki, tudi mlajša umetnica Meta Grgurevič, ki je ob rob ustvarjanju izjavila: »Vsekakor je ideja kolektivnega ustvarjanja, ki je eno temeljnih načel gibanja NSK, občudovanja vredna. Namreč, iz lastnih izkušenj dela v različnih kolektivih lahko rečem, da je ohranjati kolektivno identiteto in hkrati zagovarjati lastna načela v ustvarjalnem procesu velik izziv.«

Slušateljice etnologije se nismo »ustrašile« izziva sporočilnosti in razmisleka obeh predstavljenih sklopov in smo si z veseljem ogledale razstavo, ki jo je za nas, kakor mnoge prejšnje, spet vodila gospa Vilma Kavšek. Žal nas je bilo na ogledu le šest, saj so druge sošolke, žal, spet preganjale svoje zdravstvene težave.

Animatorka etnologije: Manica Perdan Ocepek

IMG 0723

IMG 0735

IMG 0731

IMG 0737

IMG 0739

Modeli 1

Modeli 2

Votivni kipci