kot so svoboda, pravica, demokracija enakost, solidarnost…(Slapšak, S. Panoptikum, RTV SLO, 2. 3. 2023).

Kako torej lahko ob 8. marcu govorimo o teh abstraktnih pojmih? Mogoče tako, da jih do vrha napolnimo z močno, povedno vsebino, ki se ne dotika samo žensk, ampak vseh ljudi.

Svoboda ni samoumevna, kar so dobro vedele vse interniranke v taboriščih, ki so se med drugo svetovno vojno tam znašle zaradi svobodoljubja, domoljubja in upora.

Svoboda govora je čislana kot vrednota in hkrati čedalje bolj zlorabljena. V medijih, še posebej v anonimnih objavah na spletu, so skupaj z njo pozabljene vrednote: resnica, spoštovanje, argument…Pozabljamo, da ima naša svoboda svojo mejo, in sicer tam, kjer se sreča s svobodo drugega.

Pravica je to, da lahko volimo in smo voljeni/e, kar velja za ženske na slovenskem ozemlju šele od leta 1945 dalje.

Pravica do šolanja, torej do izobrazbe, bogati družino, otroke in rodove, ki prihajajo. Učiti se je veselje in vseživljenjska izkušnja. Ukrajinski otroci so postali begunci v drugih državah in nimajo pravega pouka v maternem jeziku. Afganistanska dekleta ne smejo več v šolo, Iranke so zanetile upor proti avtoritarnosti režima…

Pri nas imamo še iz časa Jugoslavije ženske pravico do ginekologa na primarni ravni, naši otroci pa do pediatra, česar niso takrat imeli niti na Danskem. Zato nobena bolnišnica pred nekaj leti ni zavrnila begunke, ki so jo vrgli iz kombija, odpeljali dalje, ona pa je ob cesti povila deklico… Na področju preventive imamo program Evropa dona, ki je presejalni test raka dojk.

Demokracija je edina organiziranost družbe, ki omogoča vsaj formalno udeležbo vsakogar. Nekatere občine pri nas so že poskusile s participativno demokracijo: krajani prispevajo ideje in projekte, ki jih uresničujejo z določenim deležem občinskega proračuna.

Enakost je res težko dosegati, ko je v povprečju držav Evropske skupnosti ženska še vedno za 17% manj plačana kot moški. Enakost postane spotika, ko ženska zasede vodilno mesto v družbi. Sprašujejo se, kaj tam počne, ali je dovolj sposobna, če je »prav oblečena«… Če se poda v akademske vode, ji očitajo »intelektualno pretencioznost« (Shcnabl, A., Panoptikum, RTV SLO, 2. 3. 2023). Slavenka Drakulić govori o tem, da žensko še vedno najprej dojemajo glede na zunanjost, ko pa se postara, pa postane v družbi nekako »nevidna, dostikrat pa tudi revna«. Zato nam ostane edino solidarnost.

Solidarnost generacija slušateljic in slušateljev Društva Lipa, Domžale živi že od mladih nog. To je del naše vzgoje za skupnost, za katero upamo, da se bo prenesla v naslednje rodove. Ni nam treba razlagati, kako si pomagati med seboj, kako pomagati otrokom, družini in prostovoljno pomagati tudi drugim potrebnim. Tega razdajanja je bilo vsa pretekla leta zelo veliko. Solidarni smo tudi med seboj, prijateljsko si pomagamo, ko je treba. Naj ostane tako!

Iskrene čestitke ob osmem marcu!

Zapisala Manica Perdan Ocepek

Delavnico polstenja copat smo na Društvu Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje letos v marcu 2023 izvedli že drugič.

Skupina vedoželjnih in prizadevnih udeleženk se je pod mentorstvom ge. Emi Gregorčič spoznavala s tehniko mokrega in suhega polstenja, si razvijala ročne spretnosti in si vsaka zase izdelala unikatne polstene copate.

S tehniko polstenja je možno narediti zelo različne uporabne izdelke, kot so vrhnja oblačila, šale, kape, rokavice, torbice, svečnike, čevlje… Nekaj primerov polstenih izdelkov nam je mentorica prinesla tudi na ogled za izziv, da se morda na naslednjih delavnicah zainteresirani lotimo še česa zahtevnejšega.

Sicer pa je bila s prizadevnostjo in z izdelki tako s prve, kot tudi z druge skupine zelo zadovoljna. Zadovoljne smo tudi me in upamo, da so izdelki všeč tudi vam.

Če bo povpraševanja dovolj za skupino, bomo naslednje delavnice polstenja organizirali v prihodnjem študijskem letu.

Anica Justinek

Jutri, ko boste tole brali, bo … »klel neki mlad učenec PUST na pepelnično sredo« …

Etnologinje, čeprav zdesetkane zaradi zdravstvenih težav in zdravniških pregledov, ne moremo kaj, da ne bi obeležile tudi tega norčavega praznika. Združile smo ga s praznovanjem že precej preteklega Marjaninega in bodočega Marijinega rojstnega dne. Naša mentorica Tina je pohitela s svojimi urbanimi povedkami in njihovimi značilnostmi. Mimogrede, močno nas zanima, ali kdo ve, zakaj se hiša pod Postovko na prevalu ceste med avtocestnim priključkom in Virom imenuje »Vila Satan«. Sprejemamo kakršnokoli razlago, tudi pisno, ki nam jo lahko pustite pri Mimi v pisarni Društva Lipa. Do sedaj so se vsi vprašani izmikali pravemu odgovoru, hiša, ki ji pravijo »vila«, pa še zdaleč ne more nositi tega imena …

Tokrat se nam je pri uri pridružila tudi Nika Vrenjak, Radomljanka, ki študira na Filozofki fakulteti v Ljubljani pedagogiko in andragogiko. Pri društvu Lipa bo opravljala obvezno prakso. Etnologinje smo se ji predstavile in povzele, kaj je tisto, kar nas povezuje v trdno, prijateljsko skupino, ki vztraja pri Društvu Lipa že poldrugo desetletje. Naši gostji je bila zelo všeč dinamika v naši skupini, zato je obljubila, da se nam bo še pridružila.

Ko je torej minil uradni, šolski del, smo najprej slišale pesmico O Jurčku iz igre Pavla Golije, igre naše mladosti, ki kliče po pomladi (uglasbil A. Vodopivec, saj pust preganja zimo:

So lepe rožice in sonček,

in lepa, lepa je pomlad;

in sladek, sladek je bombonček,

še slajši je naš Jurček zlat.

Naš Jurček je sonček,

naš Jurček je zlat,

sladak kot bombonček,

ga vsak ima rad.

Lepo nam je tukaj,

spet bomo prišli,

zapojmo vsi skupaj,

naj Jurček živi.

Potem je seniorska različica Jurčka v »imenu celega razreda« voščila slavljenkama, onidve pa sta razgrnili prt in ponudili slastne pustne krofe …

Manica Perdan Ocepek