Pred vrati je slovenski kulturni praznik – Prešernov dan, edini slovenski državni praznik, ki ga pišemo z veliko začetnico. Je praznik kulture, vsega kulturnega in praznik slovenske kulture. Praznik  v čast velikemu pesniku, kot tudi vsem kulturnim ustvarjalcem, so in še bodo v večini slovenskih krajih obeležili s kulturnimi dogodki in proslavami. V Društvu Lipa, Univerza za tretjo življenjsko obdobje Domžale so kulturni dan obeležili z virtualno proslavo.

Prijatli! odrodile
So terte vince nam sladko,
Ki nam oživlja žile,
Serce razjasni in oko,
Ki vtopi
Vse skerbi,
V potertih persih up budi!

Ta verz iz pesmi Zdravljica je pred 178. timi leti napisal največji slovenski pesnik dr. France Prešeren. Pesem je bila v prvi verziji napisana l. 1844 kot napitnica, ki slavi trto, vino in prijetno druženje. A ni bila samo to. Njen optimizem je prerasel v takrat drzno politično pesem, saj je v njej Prešeren združil misel o prijateljstvu z željo po enakosti, svobodi, bratstvu in medsebojnem spoštovanju vseh ljudi. Takrat so Slovencem vladali tujci. Uradni jezik je bil nemški, slovenska beseda pa pod strogim očesom cenzorja. Pesem Zdravljica je bila cenzurirana, saj se jim je zdela kitica Edinost, sreča, sprava spotakljiva. Pesem je v celoti izšla leta 1848. Leta 1990 pa je sedma kitica pesmi "Zdravljica", Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan' ..., postala slovenska himna. 

Na virtualni proslavi Društva Lipa Domžale ob Prešernovem dnevu so nastopile citrarke Sončnice in kitaristke Tempo pod vodstvom prof. Damjane Praprotnik, ki so zaigrale in zapele nekaj slovenskih ljudskih pesmi, članice literarnega krožka Lili Jaševec, Mija Stupica, Mira Smrkolj in slušateljica angleškega jezika Stanka Sotlar, ki so deklamirale pesmi dr. Franceta Prešerna. Program je povezovala Mira Smrkolj.

Po proslavi so imeli še ogled razstavljenih izdelkov študijskih skupin Mozaik, Punčke UNICEF, keramika, klekljanje in slikarstvo.

Prireditev si lahko ogledate v video posnetku na povezavi tukaj.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Beseda kultura (cultura, lat.; culture, angl.; die Cultur, nem.; la culture, fr.) izhaja iz latinščine in prvotno pomeni obdelovanje, poljedelstvo; drugi pomen te besede je vzgoja, izobrazba, poplemenitev; tretji pomen je čaščenje (kult), spoštovanje. To besedo je v prenesenem pomenu kot eden prvih uporabil Ciceron, rimski govornik, državnik, pravnik, politični teoretik in filozof. Napisal je namreč Tusculanae Disputationes –Razprave iz Tuscula v petih knjigah, 45 let p.n.š., v katerih je med žalovanjem za umrlo hčerjo v podeželski vili skušal v Starem Rimu razširiti poznavanje grške filozofije. Beseda kultura ima zelo veliko pomenov, posebno važen je za antropologijo, saj obsega celo paleto različnih pojavov, ki s socialnim učenjem nastajajo v človeških družbah. Vsi ti pomeni se skozi zgodovino zrcalijo do danes in nas silijo h globokemu premišljevanju, posebej ob kulturnem prazniku, ki ga Slovenci praznujemo še iz časov upora, ko so partizani v nahrbtniku nosili Prešernove pesmi, jih trpeči Slovenci recitirali drug drugemu v ječah in taboriščih … Vendar ne bom pisala o tem, ne o velikih, donečih besedah, ki se navadno zgostijo ob osmem februarju. Zapisala bom, kako živim(o) kulturo v družini, med prijatelji, sošolke pri etnologij …

Iz otroštva se spominjam pesmi in zgodb, ki mi jih je pela in pripovedovala mama. Pri nas smo oboževali knjige in branje, zato so bile vselej med darili za rojstni dan, ob novem letu, ali za lepo spričevalo. V tistih časih so nam tudi učiteljice ob koncu šolskega leta za uspeh podarile knjigo, celo z na roko zapisanim posvetilom, največkrat naših odličnih ustvarjalcev in ustvarjalk kot so bile Branka Jurca, Ela Peroci, Oton Župančič, Tone Seliškar, France Bevk … Še vedno jih hranim. Zelo majhno so me peljali v gledališče gledat Jurčka Pavla Golje in pred oči si še vedno lahko prikličem Dušo Počkaj, ki je z rumeno, kodrasto lasuljo upodobila glavnega junaka. Blizu mojega doma je bilo tudi lutkovno gledališče. Upam, da otroci in starši tudi danes vedo, kako razburljivo in hkrati lepo je pihati proti odru, da bi pregnali zmaja, ki je ugrabil Žogico Marogico, ali pa biti zelo žalostni, ker je lastovka umrla, ko je osrečevala princa, in zamudila pot v tople kraje. Tudi prvega obiska opere se spominjam in posebej basista Ladka Korošca kot prepričljivega Kecala, ženitnega mešetarja, v Smetanovi Prodani nevesti. Moja učiteljica slovenščine, tudi igralka Šentjakobskega gledališča, je recitirala in plesala v ritmu Prešernovega Povodnega moža, da bi nam razložila metrum… Ko smo v gimnaziji segali po zahtevnejšem branju, smo si izbirali prijatelje tudi po tem, kaj smo si o prebranem imeli povedati. Mnoge knjige smo večkrat vzeli v roke. Kolegica slavistka je nekoč z menoj delila tole pomembno misel: »Brali smo, se vživljali v junake in ni nam bilo treba vsega poskusiti na lastni koži« … V času otroštva naših otrok je še posebej zacvetelo pisanje v zbirki Velika slikanica. To so slikanice z izbranimi besedili domačih in tujih avtorjev, predvsem pa s čudovitimi ilustracijami naših najboljših umetnic in umetnikov. Dediščino branja smo tako lahko od najnežnejših dni predajali svojim potomcem, prav tako z Galom v galeriji prvič obiskali Narodno galerijo. Ko je nam zmanjkovalo časa, so vskočili babice in dedki. Tako se povezujejo generacije in "Iz veka v vek, iz roda v rod, kri gre v tek, duh išče pot ..." (O. Župančič). Sami smo včasih težko, pa vendarle našli čas tudi za novo knjigo, predstavo, koncert. Moje najboljše prijateljice mi podarjajo knjige, gledališke in oprene predstave, koncerte ... Ena med njimi me je vsakič za rojstni dan povabila na predstavo Borštnikovega srečanja. Prvič po dolgih letih tradicionalnega, prijateljskega kulturnega praznovanja osebnih praznikov nama je načrte v letu 2020 prekrižala korona, tako da sem izbrano predstavo videla lahko šele junija lani.

Postali smo seniorji. Ko sem se pred šestimi leti pridružila etnologiji pri Lipi, me je naša skupina še posebej prijetno presenetila. Naše ure niso le predavanja naše mentorice dr. Ane Vrtovec Beno, so tudi pogovori, ki se asociativno in z iskrivimi mislimi sprožijo ob neki obravnavani snovi. Pogovarjamo se z bogatim besediščem, vedrino in humorjem. Družijo nas radovednost, medsebojno spoštovanje in solidarnost. Naše druženje ob kavici pa je vselej pomenilo, da smo si povedale, katero dobro knjigo smo prebrale, kateri film nam je bil všeč in zakaj. Obiskale smo že kar nekaj muzejev in razstav v Domžalah, Kranju, Ribnici in v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

Druge skupine pri Lipi živijo in mislijo kulturo: igrajo citre, slikajo, ustvarjajo mozaike, pišejo literarna dela in izdajajo zbirke, spoznavajo umetnost in zgodovino; skozi učenje jezika se seznanjajo z drugimi kulturami; klekljajo in s tem ustvarjalno oživljajo kulturno dediščino; spoznavajo rastline in razmišljajo o gojenju kot osnovi naravne in kulturne krajine …

Druženje ob kulturnih dogodkih, ki ne more biti omejeno na en dan v letu, je bilo zaradi epidemije dve leti zelo okrnjeno in mislim, da vsi najbolj hrepenimo po novih doživetjih. Pa vzkliknimo v upanju s Prešernom: »Vremena Kranjcam bodo se zjasnile, jim milši zvezde, kakor zdej sijale…«

Za društvo Lipa, animatorka Manica Perdan Ocepek

V petek, 18.2. 2022 ob 8.30. uri na železniški postaji v Domžalah

Vabimo vas, da se nam pridružite na ekskurziji, ko bomo obiskali Kranj. Glede na bližajoči se praznik kulture, nas bo zanimal predvsem kot mesto, v katerem je zadnja leta živel in deloval France Prešern, ne bomo pa izpustili nekaj drugih znamenitosti mesta, ki je v zadnjih nekaj letih doživelo temeljito prenovo in je močno popestrilo svojo turistično in kulturno ponudbo.

V Kranj se bomo pripeljali z vlakom iz Domžal in se popoldne z njim tudi vrnili.

Cena ob 20 udeležencih je 20,00 EUR za člane Društva Lipa za nečlane Društva Lipa 25,00 EUR.

CENA VKLJUČUJE VSE OGLEDE PO PROGRAMU IN MALICA V GOSTILNI MAYR!

VOŽNJA Z VLAKOM: s kartico IJPP, potrebno bo doplačilo za vlak EC na poti do Kranja;

Rezervacija prijave samo osebno, v času uradnih ur v pisarni Društva Lipa do 11.02.2022. Prijava bo potrjena ob plačilu cene izleta. Vljudno vabljeni !

Program izleta pripravila: Lea Rigler

Predsednik Društva Lipa - Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale Marjan Ravnikar

Program ekskurzije:

Društvo Lipa, Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale je v sredo, 26. januarja 2022, pripravilo literarno druženje s poezijo v spomin na pokojno častno članico društva in soustvarjalke literarnega krožka Silve Mizerit. Na literarnem druženju so sodelovale članice literarnega krožka z branjem izbrane poezije, Silvi pa so namenili tudi nekaj izbranih misli.

Silva Mizerit je bila v Društvu Lipa Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale dolgoletna mentorica literarnega krožka. Pripravljala in lektorirala je številne literarno-likovne zbornike društva, s spremno besedo pospremila na pot k bralcem številne knjige, s svojimi pesmimi in zgodbami nastopala po domovih za starejše in zastopala društvo na številnih natečajih, na katerih je dobivala nagrade. Članice je spodbujala k pisanju, spremljala njihov napredek in marsikatero pripeljala do izdaje lastne knjige. V zadnjih letih je zaradi bolezni delala od doma in skrbela za izobraževalni program literarnega krožka.

Na literarnem druženju, ki sta se ga udeležila tudi Silvina hči in sin, so članice literarnega krožka recitirale nekaj Silvinih pesmi, ki jih je tekom življenja ustvarila v svojem bogatem literarnem ustvarjanju. Vse zbrane je v uvodu nagovoril in pozdravil Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa Domžale. Svoje spomine na Silvo sta med literarnim druženjem delili nekdanja predsednica društva Metka Zupanek in Mira Smrkolj, Mija Stupica pa je prebrala nekaj utrinkov s skupne poti, ki jih je zapisala Janka Jerman. Njihove spomine si lahko preberete spodaj.

Video posnetek literarnega druženja si lahko ogledate na povezavi tukaj.

Miha Ulčar; Foto: posnetek zaslona; Video: Simona Pivar

Metka Zupanek: Silva Mizerit — zahvala

Lepo pozdravljeni najbližji sorodniki (hčerka in sin) nam nadvse drage Silve in Alberta Mizerit. Pozdravljen predsednik Društva Lipe gospod Marjan Ravnikar in vsi gostje in člani Društva Lipe.

Do sedaj še nisem imela priložnosti, da se javno zahvalim Silvi in Bertu za njun bogat prispevek, da je naša Lipa po raznolikosti in bogastvu programov ter številu članov prva med univerzami za tretje življenjsko obdobje v Sloveniji.

Mislim, da sem se prvič srečala s Silvo in Bertom na likovnem krožku. Berto je poziral, Silva pa ga je kar dobro narisala. Upam, da je še kje ta likovni zaklad.

Na literarnem področju sva se S Silvo srečali kot soavtorici našega prvega zbornika JUTRI BO SIJALO. Gradiva za zbornike, ki smo jih dobili od avtorjev so bila pogosto v rokopisu. Poleg prepisovanja, lektoriranja je Silva s strokovnim urejanjem, in popravki veliko pripomogla k kvaliteti naših literarnih zbornikov. Društvo Lipa Domžale je izdalo 16 literarnih zbornikov v katerih je sodelovalo več kot 600 avtorjev s svojimi deli na cca 4500 straneh. Si predstavljate, kakšno goro avtorskih pol je Silva prebrala? Izbrala najboljše in jih lektorirane ter pripravila za tisk. Vse to je Silva delala z ljubeznijo in s spoštovanem do poslanega gradiva. članice literarnega krožka se gotovo spominjate, kako nam je posredovala svoje bogato znanja o zgradbi sonetov, pesmi in drugih literarnih storitev. Poleg sodelovanja pri literarnih zbornikih smo člani literarnega krožka izdali tudi svoja literarna dela. Nekateri samo enega, nekateri dva, štiri, Silva pet, Zlatka menda celo 14 knjig. S svojimi deli smo pri Silvi dobili strokovno pomoč in nasvete.

Izkoristila bom tole priložnost, da se zahvalim tudi Albertu Mizerit. Silva in Berto sta bila ljubeča in skrbna starša, babica in dedek pa nadvse dobra človeka. Berta se spominjam, ko je na družabnem srečanju po predstavitvi našega četrtega zbornika AJDA ZORI zaplesal z pisateljico Mimi Malenšek, ki je takrat praznovala svoj 80. rojstni dan. Pozoren in eleganten kavalir. Za tiste čase je Berto najbolj obvladal računalniško programiranje. Veliko časa je porabil, da je izdelal program v katerega smo vnašati podatke o naših članih. Danes imamo nov boljši program ampak takrat smo bili prvi in najboljši med sorodnimi društvi.

Silva mi je večkrat pokazala kakšno pesem ali zgodbo, ki še ni bila objavljena. Ob tej priložnosti dajem pobudo, da Društvo Lipa v sodelovanju z njenimi najbližjimi sorodniki v knjižni obliki javnosti predstavi še ne objavljen literarno bogastvo Silve Mizerit.

Silva, Berto, kako se naj vama zahvalim za vajino delo? Beseda hvala je premalo, pa vendar HVALA, OHRANILI VAJU BOMO V NAŠIH SRCIH.

 

Mira Smrkolj: Nekaj misli o Silvi Mizerit

Janez Medvešek, pesnik, pisatelj, slikar in fotograf, je v svoji knjigi Rad imam sonce, ki jo je lektorirala gospa Silva zapisal: »Hvala, gospe Silvi Mizerit, moji profesorici angleščine, s katero sva se, ponovno po dolgih desetletjih, srečala na predstavitvi moje prve knjige. Ogromno mi je pomagala in mi svetovala tam, kjer meni ni uspelo najbolje. V življenju se srečujemo z ljudmi z malo začetnico in z ljudmi z veliko začetnico. Gospa Silva spada med slednje. Srečen sem, da naju je usoda pripeljala na isto pot.«

Tudi sama z njim delim enako mnenje. Silvo sem poznala več kot 40 let. Spoznala sem jo kot sostanovalko v bloku na ulici Simona Jenka, kot mamo, saj sem učila njeno hčerko Metko, kot kolegico literarnega krožka in kasneje, ko je zaradi bolezni ostala doma in je sodelovala z nami na daljavo, kot zaupnico in prijateljico, ko sem jo obiskovala na njenem domu in prek telefonskih pogovorov. V vseh vlogah je bila enaka. Naravna, iskrena in sočutna.

V literarnem krožku in izven njega je s svojim strokovnim znanjem, spoštljivim odnosom do človeka, z odločno in mirno besedo spremljala naša dela, nam svetovala in s spodbudami marsikoga pripeljala do lastne knjige. Za njo je nastala in ostaja velika vrzel v izobraževalnem programu našega krožka.

Za vse njeno delo smo ji neizmerno hvaležni. Pogrešamo jo! Pogrešali jo bomo! Ostala bo v njenih domačih, ostala bo v naših spominih, v naših srcih, v njenih in naših delih. Silva, hvala za vse.

Janka Jerman: Utrinki s skupne poti s Silvo Mizerit

Silva. Utrinki na skupni čas kar dežujejo. Mirna, odločna, vedno pripravljena svetovati in pomagati. Živo se spominjam, kako sva se spoznali. Prišla sem na srečanje literarne delavnice, še na Delavski univerzi. Poslušala sem pesmi, ki so jih udeleženke brale in vedno bolj me je bilo strah. Ko sem prebrala nekaj svojih, sem skoraj brez diha čakala na odziv. Oglasili sta se Zlatka in Silva. Tandem. Še ju bom omenjala skupaj, saj sta bili duša naših srečanj. Kot balzam so me pobožale in ohrabrile njune besede in hitro sem postala del literarne skupine. Vsako srečanje nas je obogatilo. Ko smo ustvarjale, sva s Silvo ugotovili, da podobno razmišljava, saj je bilo precej najinih pesmi nekako podobnih, čeprav sva pisali vsaka zase. To naju je še bolj povezalo.

Veliko smo skupaj nastopale in brez njene in Zlatkine vzpodbude bi težko speljala. Pod njunim vplivom sem začela pošiljati pesmi na razne natečaje. Vse tri smo žele uspehe. Nobene ljubosumnosti, le veselje, če je katera od nas dobila nagrado.

Pa ure slovnice. Že pozabljeno znanje je ob Silvini pomoči prihajalo na dan. Pike, vejice, predlogi, skloni…..Tudi nasmejale smo se. Naši izdelki, pesmi in zgodbe, pa so napredovale. Ob analizah je znala Silva svojo oceno povedati tako, da smo jo lahko sprejele. Ni bila kritika, bolj prijateljski nasvet. Še ko ji zdravje ni dovolilo, da bi prišla med nas, je pripravila vsa izobraževanja. Naloge smo reševale in rešitve primerjale z njenimi, ki jih je priložila. Z Zlatko sva se v tem času večkrat oglasili pri njej in poklepetale smo o tem in onem. Razveselila se je pozdravov kolegic in uspehov, ki smo jih doživljale.

S svojo avtoriteto in življenjskimi izkušnjami je Silva znala krepiti našo voljo in pogum. V samozaložbi je že izdala svoje pesmi in počasi smo ji sledile. Pregledovala je pripravljeno gradivo in nam svetovala. Z veseljem je napisala tudi spremne besede k našim izdajam. Ponosna sem na njene misli v spremni besedi k mojim sonetom v knjigi Sence v soncu: »Pesnica ima odprte oči za dogodke in odprto srce za ljudi. Sama Jankine pesmi najraje berem na samem, naglas, da docela zaznam njihovo spevnost in se me dotakne njihovo čustvovanje.«

Tudi sama najraje berem Silvine pesmi, kadar sem sama in tako spet pride k meni. Še velikokrat jih bom vzela v roke.

Številni so utrinki z delavnic JSKD po Sloveniji. Povsod je zablestela s svojim znanjem in pesmimi, ki so nastajale ob delu. Popestrila je tudi silvestrovanja, ki smo jih na Lipi nekaj let pripravljali pohodniki. Skupaj z možem sta nas vedno s čim presenetila. Lepi, nepozabni spomini.

Ob njeni osemdesetletnici smo se ji skušale oddolžiti za njen prispevek in tovarištvo. Zlatka si je zamislila unikatno darilo, ki naj bi pokazalo, kako jo cenimo. Vsaka od članic našega krožka je na roko napisala eno Silvino in eno svojo pesem, Zlatka pa je oblikovala knjižico. Bila je neizmerno vesela, me pa tudi.

Mnogo je še drobnih iskric, ki ne bodo ugasnile. Ponosna sem, da sem Silvo poznala in mi je bilo dano, da sem z njo delila več kot dvajset let. Prepričana sem, da tako mislijo tudi ostale članice literarnega krožka, saj Silva ni bila le naša sodelavka ampak tudi prijateljica.