je tisti, ki »na ogled postavi« vse, kar se je v preteklem šolskem letu dogajalo, pripravi razstave, postreže z letnimi koncerti in predstavitvami folklornih skupin…Tako je bilo tudi 14. In 15. maja letos, ko je Folklorna skupina France Marolt v sodelovanju z APZ Tone Tomšič pripravila poklon svojemu ustanovitelju. Lansko leto je minilo sto trideset let od njegovega rojstva prav v naši soseščini, na Brdu pri Lukovici, sedemdeset let od smrti, hkrati pa tudi osemdeset let od znamenitega koncerta Akademskega pevskega zbora med okupacijo decembra 1941, ko se je zbor s pesmijo Lipa zelenela poslovil od Slovencev in napovedal kulturni molk. France Marolt se je rodil v glasbeno nadarjeno družino. Njegov oče je bil učitelj in vodil je pevski krožek, poleg tega pa je bil tudi organist v farni cerkvi na Brdu. Kasneje se je družina preselila v Ljubljano, kjer je France obiskoval gimnazijo. V teh letih je s sošolci ustanovil oktet in ga tudi vodil. Prvo glasbeno izobrazbo je dobil v domači hiši, pri očetu, ki ga je seznanil s teorijo in harmonijo. Pri Antonu Foersterju je končal Orglarsko šolo in obiskoval tudi šolo Glasbene Matice pri Mateju Hubadu. Folklorno gradivo je začel zapisovati leta 1931 v Beli krajini. Leta 1933 je nadaljeval začeto delo in v Ziljski dolini zbral veliko število ljudskih pesmi in obredov, ki jih je kasneje izdal v samostojni publikaciji.

Zaradi težkih koronskih časov je bila prireditev lahko šele letos, in to dvakrat, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Nekaj etnologinj si je to čudovito predstavo pesmi in plesov ogledalo, saj smo lahko na odru videli že generacijo vnukinje ene od njih. Trije pari so se najprej zavrteli, tako kot leta 1964 na odru SNG Opera, v Ziljskih svatbenih plesih (priredba koreografije F. Marolta dr. Tomaž Simetinger). V naslednji točki je APZ Tone Tomšič poustvaril Lipo, kot se je to zgodilo pred več kot osemdesetimi, usodnimi leti. Ovo selo zdravo i veselo (koreografija Luka Koprivnik) predstavlja peto in plesno uskoško dediščino Bele krajine. Moški in ženske v temnih oblekah in žene s pečami na glavah so plesali Plese ljubljanskega predmestja (koreografija Mirko Ramovš). Koroška ohcet (koreografija Luka Koprivnik) z Obirskega nam je predstavila simbolni prehod v zakonski stan. Frodljar, Bruljar, Braja (Tomaž Simetinger) so plesi kot plod novejših terenskih raziskav Posočja, posebej zatolminskega kola, in segajo v pustni čas, imena pa pomenijo like – šeme. V slovenskih pokrajinah so plesali tudi mazurke in v koreografiji z naslovom Tri mazurke (Tomaž Simetinger) so plesalci oživili primorsko, koroško in gorenjsko različico. Plesne dele so povezovali tudi spomini nekdanjih plesalcev, pripovedi snovalcev in raziskovalcev razvoja te folklorne skupine. Vrhunsko plesno in peto predstavo so maroltovci zaključili z izročilom Starega trga ob Kolpi (Mirko Ramovš), in sicer pripovedna pesem o ugrabljenem Jezusu, dve plesni in ena pesem z ljubezensko tematiko. Dolgotrajen aplavz je privabil na oder vse ustvarjalce, koreografe in glasbenike – vse je bilo res en sam velik poklon Francetu Maroltu.

Zapisala: Manica Perdan Ocepek, animatorka skupine etnologija

Fotografije: https://marolt.si/

Zakonski par Stupica, Mija je pesnica, Božo grafični oblikovalec, rezbar, kipar in slikar, sta združila moči in pokazala občinstvu svoje skupno delo. V Pungartnikovi hiši v Lukovici je namreč v petek, 27. maja 2022, potekala predstavitev Mijine pesniške zbirke LE OBJEM in Božova razstava pastelov OBJEM.

Objem je. Topel in srčen. V vsaki Mijini pesmi je nekdo klican, da pride v bližino, objem. To je Ljubezen. Dva človeka z roko v roki z močjo tišine. Otrok, ki je rojen iz matere, večno privezan na popkovino skrbi in nežnosti. Objem je dihanje zraka v istem prostoru, ki veže misli, skrbi in dejanja. Ta zbirka pesmi in razstava pastelov je zato objem dveh; pesnice Mije in oblikovalca Boža Stupice.

Odprtja razstave in predstavitve pesniške zbirke v Pungartnikovi hiši so se udeležili županja Občine Lukovica mag. Olga Vrankar, lektorica pesniške zbirke in spremne besede prof. Anica Grilj, akademski slikar Blaž Slapar in Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale. V kulturnem programu so pesmi avtorice Mije Stupica prebrale Neja Dragar, Tina Žavbi in Zoja Dragar, za več glasbenih vložkov pa so poskrbeli fantje Klape Sidro. Seveda je bila dvorana polna sorodnikov, prijateljev in prijateljic ter sodelavcev obeh avtorjev dogodka.

Ustvarjanje Mijo in Boža duhovno izpopolnjuje in krepi. Ob včerajšnjem dogodku je tako marsikdo spoznal njuno sporočilo. Mija že nekaj let ustvarja v okviru Literarnega krožka v Društvu Lipa Domžale, Božo pa tudi že nekaj let ustvarja umetnine iz lesa, siporeksa, gipsa … Po novem ustvarja pastele, za katere uporablja samo prste in krede. Oba umetnika sta v sebi odkrila speče talente in nesanjane sanje. Talenti so ob umirjenemu jesenskemu življenju privreli na plan, da se razdajo širšemu občinstvu sokrajanov, lukovški dolini in naši domovini.

Ideja za njun skupni projekt se je rodila nekega lepega pomladanskega popoldneva na kavi. Takrat še sama nista verjela, da bosta dogodek izpeljala, pa vendar jima je na koncu uspelo. Mijina pesniška zbirka je plod nekajletnega sodelovanja v Literarnem krožku Društva Lipa Domžale, zbirka pa je razdeljena na tri sklope. Prvi sklop je posvečen našemu planetu, zemlji, za katero mislimo, da je naša last, pa nam je le dana v uporabo. Vse njene dobrine in lepote, so namenjene dobremu in srečnemu življenju njenih prebivalcev. Drugem sklop zbirke govori o Mijinih najbližjih, tretji sklop pa govor o iskanju, razumevanju in sprejemanju sebe. Razstava pastelov pa je tudi enkraten primer razkazovanja čustev, ki se končajo v objemu. Pa naj bo to objem dveh odrasli, objem otrok, objem odraslih z otroki, objem steklenice …

Zbrane je nagovorila mag. Olga Vrankar, županja Občine Lukovica, ki je med drugim dejala, da na ta večer v okviru majskih praznovanj in srečanj, s srcem pozdravlja izjemen in izviren kulturni dogodek, ki ga v pesniški in likovni objem združujeta zakonca Mija in Božo Stupica: “Bogat mozaik naše razvejane kronike ljubiteljskih biserov ograjujeta močno sled svojega intelektualnega in duhovnega bivanja svojih jesenskih let. Gospa Mija s svojim pesniškim doživljanjem gospod Božo z lirično paleto mavričnih preigravanj impresivne narave in trenutnih podob človeških postaj”.

Profesorica Anica Grilj, ki je pesniško zbirko lektorirala, spisala pa je tudi spremno besedo – popotnico zbirki, je med drugim dejala: “Običajno mislimo, da sta v objemu dva človeka, ki se srečata, hodita skupaj, se poslušata, smejeta, jokata. Včasih se ne srečata, ne slišita. Pogosto je to le odmev korakov, ki gredo mimo. To so tudi neizgovorjene besede, ki se zadrgnejo v grlu, pa čeprav bi eden od njiju rad spregovoril, čutil z drugim, slišal njegovo besedo. Prav zato besede Mije Stupica kličejo ljudi in pripovedujejo zgodbe. Iz oddaljene tišine opozarjajo na neobjeme, na daljavo, ki nastaja med ljudmi zaradi ustaljenih navad, zazrtosti vase, hitenja, srčnih prepadov.”

Zbrane je nagovoril tudi slikar Blaž Slapar, ki je povedal, da ima Božo za seboj lepo zgodovino. “Veliko njegovih grafičnih del je romalo tudi v Moravško dolino, kjer sem doma, zato smo otroci občudovali njegove izdelke. Božo je namreč grafično oblikoval embalaže za veliko podjetij v osrednji kakor tudi širni Sloveniji in bivši državi. Pred leti je imel Božo razstavo svojih grafičnih del, ki sem se jo tudi ogledal. Na razstavi sem tako spoznal človeka, ki je naredil globok vtis name. Likovniki in umetniki dostikrat ne poznamo ljudi, ki so v ozadju nekih odličnih izdelkov. To je nekaj lepega, kar obstaja, še lepše pa je to, da vaše ustvarjanje delite s svojo ženo. Tudi jaz imam ženo, ki me podpira, zato poznam ta občutek, ko ležiš v postelji, iščeš likovni problem, imaš eno zasnovo za plakat, nimaš še prave ideje, potem pa se pogovarjaš in se tudi žena kaj spomni in že je tu dobra ideja,” je dejal Blaž Slapar.

 10. 6. 2022

V CENI JE VŠTETO: prevoz s turističnim avtobusom, vstopnini v nemško kostnico ter rojstno hišo Simona Gregorčiča, jota (tudi sladica), vodenje.

Cena: 50 EUR za člane Društva Lipa, pri najmanj 40 udeležencev, za druge udeležence 55 EUR.

Prijava je potrjena ob plačilu cene izleta, osebno v času uradnih ur v pisarni Društva Lipa vse do zasedbe prostih mest. Ob prijavi označite morebitno željo po dietnem ali veganskem obroku.

PRIJAVITE SE LAHKO DO 30.5.2022

Vljudno vabljeni !

Koordinator izleta, Biserka Čičerov

Zanimanje za ekskurzijo je bilo zelo veliko, tako da jo je društvo organiziralo kar dvakrat, in sicer 8. aprila in 9. maja. Bila sem udeleženka druge izvedbe, zato sem v nedeljo zvečer preverila vreme v Furlaniji na spletni strani italijanske meteorološke službe. Ko smo se v ponedeljek, na dan Evrope in osvoboditve, zbirali, je začelo deževati in stiskali smo se pod streho domžalske avtobusne postaje. Moker začetek dneva nas ni prestrašil in dobri vremenski obeti so se uresničili. Dan je bil čudovit, v Furlaniji že celo vroč. Vendar pojdimo po vrsti.

V Sežani smo po dobri uri vožnje medse sprejeli vodiča Andreja Bandlja, ki ga je povabila naša organizatorica Anica Justinek. Vso pot nam je pripovedoval o preteklosti in sedanjosti krajev, ki so jih zaznamovala štiri ljudstva in jeziki: Furlani, Slovenci, Italijani in Avstrijci; obenem vemo, da je to prepišno območje v različnih zgodovinskih obdobjih pripadalo Keltom, Rimljanom, Langobardom, Slovanom ..., hkrati pa so med Karnijskimi in Julijskimi Alpami po rečnih dolinah že od antike potekale pomembne povezovalne poti med Norikom in Jadranom. Furlanija je ravna, griči so le ostanki ledeniških nanosov, in prav do vznožja Alp opazimo sredozemsko rastje in čutimo tople morske sapice.

Najprej smo se ustavili v zeleni furlanski prestolnici Vidmu in si privoščili dobro kavo. Videm (furlansko Udin, italijansko Udine) je že od rimske dobe pomembno prometno, gospodarsko in kulturno središče, v srednjem veku je bil sedež oglejskega patriarhata, od 15. stol. do Napoleonove zasedbe pa del Beneške republike. Slednja je pustila pečat zlasti v palačah in ložah, ki obdajajo Trg svobode. Starejša obdobja pa predstavlja katedrala s prvotno romansko in gotsko zasnovo. Grad stoji na griču nad mestom, ki je nastal, kot pripoveduje legenda (ki nam jih je vodič Andrej kar naprej trosil iz rokava!), ko so hunski vojaki v čeladah nanosili zemljo, da je njihov poveljnik Atila lahko opazoval, kako je gorelo mesto pod njim ... Razgled se nam z gradu ponuja na vse strani, v smeri proti Beneški Sloveniji pa kraljuje Matajur z Bevkovim Kaplanom Martinom Čedermacem, sinonimom za vztrajanje slovenstva v teh krajih. Videm obdajajo vodni kanali, ki so služili obrtnikom za pogon naprav, mlinov...Pri tem smo spomnili, da imamo od nekdaj z enakim namenom v Domžalah izkopanih več Mlinščic.

Humin (slov. tudi Gumin; furlansko Glemone, italijansko Gemona del Friuli, nemško Klemaun) je mestece pod prvimi skalnimi previsi in je od daleč videti kot orlovsko gnezdo. Obenem je to kraj, ki so ga desetletja obnavljali po uničujočih potresih spomladi in jeseni leta 1976. Cerkev iz 12. in 13. stoletja se je z južno steno skoraj prevrnila na cesto, stolp je bil skoraj povsem porušen. Umrlo je 970 ljudi, mnogi so ostali brez domov. O tem pripoveduje pretresljiva razstava, ki so jo kljub ponedeljku, ko so muzeji zaprti, odprli prav za nas. Pri prenovi teh krajev, ki so bili prizadeti še bolj kot Bovško v Sloveniji, saj je bil epicenter pod bližnjo goro, so si pomagali z oštevilčenjem delov zgradb, da so jih ponovno vgradili nazaj, in te številke vidimo na pročeljih še danes. V mestu so otroci ob 9. maju, Dnevu Evrope, pripravili razstavo risb in pripadajočih sporočil za MIR in NE VOJNI.

Bližnja Pušja vas(italijansko Venzone, furlansko Vençon, nemško Peuscheldorf ali Peuschelsdorf) ob reki Tilment je bila za člane Društva Lipa najprej postojanka za okrepčilo z italijanskimi ravioli, njoki in tiramisujem, podprto z rdečo ali belo kapljico, ki je razvezala jezike. Šele potem smo se sprehodili po prijetnem kraju prav tako z beneškim pridihom in zelo zaznamovanim s potresom. V starodavni cerkvi je spomenik tej tragediji, ustvarjen iz enega drevesnega debla.

Pot nas je po tako imenovani Železni dolini vodila do odcepa v dolino Rezije (rezijansko Rozajanska dulḯna, italijansko Resia, furlansko Resie, beneško Rèxia), najbolj zahodno naseljeno slovensko pokrajino, na severovzhodu zamejeno s Kaninom (»…ta jora ta čaninova«, pravi rezijanska pesem, kar pomeni »ta gora ta Kaninova«, od canis = pes, saj je gorski hrbet oblikovan kot ležeči pes). Gora na jugu se imenuje Mužca in ima obliko ležečega dekleta. Dolina je odmaknjena, iz Slovenije dostopna skozi Kanalsko dolino, ali pa po strmi poti čez Učjo (volčjo). V Kulturnem domu nas je sprejel domačin Sandro Qualia, ki je kustos muzeja v Solbici in sodelavec Kulturnega doma v Ravanci (Ravanzä, Rozajanska kültürska hiša). V kulturnem domu smo posedli na klopi amfiteatra in poslušali s fotografijami podprto razlago življenja Rezijanov. Rezijanski jezik se je ohranil kot oblika zelo stare slovenščine, ki jo najbolj prepoznamo po nekaterih starih besedah za običaje, ohranja pa jih folklorna skupina, ki deluje že od leta 1838. Tako je v dvorani razstavljena tudi narodna noša in instrumenti.

Nekaj primerov besed: pűst, ki s plesanjem po snegu prežene zimo, da pride vigred = pomlad; kres …

Imena krajev: Solbica = klanec;  Osoanë = Osojane; Belä = Na Bili; Njïwa = Njiva; Lipovaz = Lipovec; Korütö = Korito, zadnja vas v zatrepu doline in TAPODKLANCON …

Primer rezijanske pesmi:

Za konec sta Sandro in kolega zaigrala značilno rezijansko melodijo na violino in čelo, ki sta jo spremljala z ritmičnim udarjanjem z nogo.

Ljudje so v tej dolini živeli od paše, skromnega poljedelstva, v zimskih mesecih pa so večinoma moški hodili po svetu kot brusači; pot jih je vodila vse do Prage. Njihov težak kruh smo lahko razumeli, ko smo si ogledali Muzej brusačev v Solbici. Dolina je trpela zaradi izseljevanja. Prve migracije so se začele, ko so kraji 1866 pripadli Italiji, najbolj hudo pa je bilo po potresu. Ljudi so začasno preselili k morju, zanje so potem zgradili montažne hiše, nihče pa ni zgradil novih hlevov za živino…Rezijani so bili šele leta 1999 prepoznani kot jezikovna, ne pa tudi kot narodna manjšina. Da bi ohranili svojo govorico, imajo tečaje. Zdaj oživljajo pridelavo česna in mlekarstvo s sirarstvom. Neokrnjena narava je odlična za tako imenovani eko-turizem. V Solbici pa je še en manjši muzej, v katerem so predmeti arheoloških izkopavanj na Gradu, TA-NA RADO, blizu Solbice. Artefakti segajo v čas med 400 – 600 let našega štetja, našli pa so tudi zoglenela semena in plodove: ječmen, rž, krmni bob in lešnike. V tem manjšem muzeju pa so tudi knjige s pravicami = pravljicami, po katerih je Rezija zelo znana. (Tina Wajtawa jë löpo pravila pravice ). Zbiral jih je akademik Milko Matičetov, ki je rekel: »Pravljice so na svetu zato, da se poslušajo in pravijo naprej.«

Hiše v Solbici so okrašene z murali, slikami na stene, ki upodabljajo življenje, delo in obrti Rezijanov.

Polni vtisov smo se zadovoljni z avtobusom vračali po Kanalski dolini do Trbiža. Ob poti nam je Andrej razložil še imena vasi, življenje v njih, koroške in furlanske vplive. Do konca prve svetovne vojne v Kanalski dolini namreč ni bilo Italijanov. V Trbižu se je poslovil, da se je potem lahko z vlakom vrnil v Trst in domov v Sežano. Prisrčno smo mu zaploskali v zahvalo za res dobro vodenje in prijetno druženje. Zahvalili smo se tudi Anici Justinek za organizacijo izleta.

ZBUGAN VSËN VÄN = ZBOGOM VSEM VAM

Zapisala: Manica Perdan Ocepek