Ekskurzija članov Društva Lipa v Furlanijo in Rezijo

Zanimanje za ekskurzijo je bilo zelo veliko, tako da jo je društvo organiziralo kar dvakrat, in sicer 8. aprila in 9. maja. Bila sem udeleženka druge izvedbe, zato sem v nedeljo zvečer preverila vreme v Furlaniji na spletni strani italijanske meteorološke službe. Ko smo se v ponedeljek, na dan Evrope in osvoboditve, zbirali, je začelo deževati in stiskali smo se pod streho domžalske avtobusne postaje. Moker začetek dneva nas ni prestrašil in dobri vremenski obeti so se uresničili. Dan je bil čudovit, v Furlaniji že celo vroč. Vendar pojdimo po vrsti.

V Sežani smo po dobri uri vožnje medse sprejeli vodiča Andreja Bandlja, ki ga je povabila naša organizatorica Anica Justinek. Vso pot nam je pripovedoval o preteklosti in sedanjosti krajev, ki so jih zaznamovala štiri ljudstva in jeziki: Furlani, Slovenci, Italijani in Avstrijci; obenem vemo, da je to prepišno območje v različnih zgodovinskih obdobjih pripadalo Keltom, Rimljanom, Langobardom, Slovanom ..., hkrati pa so med Karnijskimi in Julijskimi Alpami po rečnih dolinah že od antike potekale pomembne povezovalne poti med Norikom in Jadranom. Furlanija je ravna, griči so le ostanki ledeniških nanosov, in prav do vznožja Alp opazimo sredozemsko rastje in čutimo tople morske sapice.

Najprej smo se ustavili v zeleni furlanski prestolnici Vidmu in si privoščili dobro kavo. Videm (furlansko Udin, italijansko Udine) je že od rimske dobe pomembno prometno, gospodarsko in kulturno središče, v srednjem veku je bil sedež oglejskega patriarhata, od 15. stol. do Napoleonove zasedbe pa del Beneške republike. Slednja je pustila pečat zlasti v palačah in ložah, ki obdajajo Trg svobode. Starejša obdobja pa predstavlja katedrala s prvotno romansko in gotsko zasnovo. Grad stoji na griču nad mestom, ki je nastal, kot pripoveduje legenda (ki nam jih je vodič Andrej kar naprej trosil iz rokava!), ko so hunski vojaki v čeladah nanosili zemljo, da je njihov poveljnik Atila lahko opazoval, kako je gorelo mesto pod njim ... Razgled se nam z gradu ponuja na vse strani, v smeri proti Beneški Sloveniji pa kraljuje Matajur z Bevkovim Kaplanom Martinom Čedermacem, sinonimom za vztrajanje slovenstva v teh krajih. Videm obdajajo vodni kanali, ki so služili obrtnikom za pogon naprav, mlinov...Pri tem smo spomnili, da imamo od nekdaj z enakim namenom v Domžalah izkopanih več Mlinščic.

 

Humin (slov. tudi Gumin; furlansko Glemone, italijansko Gemona del Friuli, nemško Klemaun) je mestece pod prvimi skalnimi previsi in je od daleč videti kot orlovsko gnezdo. Obenem je to kraj, ki so ga desetletja obnavljali po uničujočih potresih spomladi in jeseni leta 1976. Cerkev iz 12. in 13. stoletja se je z južno steno skoraj prevrnila na cesto, stolp je bil skoraj povsem porušen. Umrlo je 970 ljudi, mnogi so ostali brez domov. O tem pripoveduje pretresljiva razstava, ki so jo kljub ponedeljku, ko so muzeji zaprti, odprli prav za nas. Pri prenovi teh krajev, ki so bili prizadeti še bolj kot Bovško v Sloveniji, saj je bil epicenter pod bližnjo goro, so si pomagali z oštevilčenjem delov zgradb, da so jih ponovno vgradili nazaj, in te številke vidimo na pročeljih še danes. V mestu so otroci ob 9. maju, Dnevu Evrope, pripravili razstavo risb in pripadajočih sporočil za MIR in NE VOJNI.

Bližnja Pušja vas(italijansko Venzone, furlansko Vençon, nemško Peuscheldorf ali Peuschelsdorf) ob reki Tilment je bila za člane Društva Lipa najprej postojanka za okrepčilo z italijanskimi ravioli, njoki in tiramisujem, podprto z rdečo ali belo kapljico, ki je razvezala jezike. Šele potem smo se sprehodili po prijetnem kraju prav tako z beneškim pridihom in zelo zaznamovanim s potresom. V starodavni cerkvi je spomenik tej tragediji, ustvarjen iz enega drevesnega debla.

Pot nas je po tako imenovani Železni dolini vodila do odcepa v dolino Rezije (rezijansko Rozajanska dulḯna, italijansko Resia, furlansko Resie, beneško Rèxia), najbolj zahodno naseljeno slovensko pokrajino, na severovzhodu zamejeno s Kaninom (»…ta jora ta čaninova«, pravi rezijanska pesem, kar pomeni »ta gora ta Kaninova«, od canis = pes, saj je gorski hrbet oblikovan kot ležeči pes). Gora na jugu se imenuje Mužca in ima obliko ležečega dekleta. Dolina je odmaknjena, iz Slovenije dostopna skozi Kanalsko dolino, ali pa po strmi poti čez Učjo (volčjo). V Kulturnem domu nas je sprejel domačin Sandro Qualia, ki je kustos muzeja v Solbici in sodelavec Kulturnega doma v Ravanci (Ravanzä, Rozajanska kültürska hiša). V kulturnem domu smo posedli na klopi amfiteatra in poslušali s fotografijami podprto razlago življenja Rezijanov. Rezijanski jezik se je ohranil kot oblika zelo stare slovenščine, ki jo najbolj prepoznamo po nekaterih starih besedah za običaje, ohranja pa jih folklorna skupina, ki deluje že od leta 1838. Tako je v dvorani razstavljena tudi narodna noša in instrumenti.

Nekaj primerov besed: pűst, ki s plesanjem po snegu prežene zimo, da pride vigred = pomlad; kres …

Imena krajev: Solbica = klanec;  Osoanë = Osojane; Belä = Na Bili; Njïwa = Njiva; Lipovaz = Lipovec; Korütö = Korito, zadnja vas v zatrepu doline in TAPODKLANCON …

Primer rezijanske pesmi:

Za konec sta Sandro in kolega zaigrala značilno rezijansko melodijo na violino in čelo, ki sta jo spremljala z ritmičnim udarjanjem z nogo.

Ljudje so v tej dolini živeli od paše, skromnega poljedelstva, v zimskih mesecih pa so večinoma moški hodili po svetu kot brusači; pot jih je vodila vse do Prage. Njihov težak kruh smo lahko razumeli, ko smo si ogledali Muzej brusačev v Solbici. Dolina je trpela zaradi izseljevanja. Prve migracije so se začele, ko so kraji 1866 pripadli Italiji, najbolj hudo pa je bilo po potresu. Ljudi so začasno preselili k morju, zanje so potem zgradili montažne hiše, nihče pa ni zgradil novih hlevov za živino…Rezijani so bili šele leta 1999 prepoznani kot jezikovna, ne pa tudi kot narodna manjšina. Da bi ohranili svojo govorico, imajo tečaje. Zdaj oživljajo pridelavo česna in mlekarstvo s sirarstvom. Neokrnjena narava je odlična za tako imenovani eko-turizem. V Solbici pa je še en manjši muzej, v katerem so predmeti arheoloških izkopavanj na Gradu, TA-NA RADO, blizu Solbice. Artefakti segajo v čas med 400 – 600 let našega štetja, našli pa so tudi zoglenela semena in plodove: ječmen, rž, krmni bob in lešnike. V tem manjšem muzeju pa so tudi knjige s pravicami = pravljicami, po katerih je Rezija zelo znana. (Tina Wajtawa jë löpo pravila pravice ). Zbiral jih je akademik Milko Matičetov, ki je rekel: »Pravljice so na svetu zato, da se poslušajo in pravijo naprej.«

Hiše v Solbici so okrašene z murali, slikami na stene, ki upodabljajo življenje, delo in obrti Rezijanov.

Polni vtisov smo se zadovoljni z avtobusom vračali po Kanalski dolini do Trbiža. Ob poti nam je Andrej razložil še imena vasi, življenje v njih, koroške in furlanske vplive. Do konca prve svetovne vojne v Kanalski dolini namreč ni bilo Italijanov. V Trbižu se je poslovil, da se je potem lahko z vlakom vrnil v Trst in domov v Sežano. Prisrčno smo mu zaploskali v zahvalo za res dobro vodenje in prijetno druženje. Zahvalili smo se tudi Anici Justinek za organizacijo izleta.

ZBUGAN VSËN VÄN = ZBOGOM VSEM VAM

Zapisala: Manica Perdan Ocepek