"Ko kleklji utihnejo, čipke zaplešejo. Čipke so bile vedno okras vsakega plesa - tako dame, kot gospodje so se radi polepšali s čipkami. Tokrat pa smo se čipkarice plesa lotile malo drugače (na naš način)."

Na oddelku za otroke in mladino v Knjižnici Domžale bo od 6. do 19. junija 2022 na ogled razstava Čipke plešejo. Razstavo sedaj že tradicionalno vsako leto pripravi Klekljarska skupina Slamice v okviru Društva Lipa - Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale. 

Vabljeni!

Knjižnica Domžale

… je treba spodobno proslaviti - smo se dogovorile etnologinje. Naprej smo se zbrale v učilnici in zaključile našo širšo temo o domu z igro dopolnjevanja pregovorov. Saj poznate tistega: »Ljubo doma, kdor ga ima!« Pa še dva za pokušino: Neumen je tisti ptič, ki se sramuje svojega gnezda. Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče!

Ko se oziramo na zadnji dve leti, je občutek tak, kakor da ju ne bi bilo, saj ni bilo pomembnih dogodkov, zato tudi nobenih spominov – kakor da bi se čas skrčil. Prvo šolsko leto 2020/21 je bilo skoraj brez vsakih srečevanj. Tako nam je ostalo le, da se spodbujamo po telefonu in težka občutja delimo na dvoriščih, pred vrati…a brez rokovanj, da o objemih niti ne govorimo. Letošnje šolsko leto je bilo nekoliko boljše, pa vendar se nismo srečevale od novembra do sredine decembra…Bilo je težko, saj je enkrat zbolela ena, drugič druga – če ne s kovidom, pa zaradi drugih zdravstvenih težav. A pomislimo: vse smo se nekako izvlekle iz težav, še vedno smo tukaj, še vedno se ne damo, se povezujemo, si pomagamo, svetujemo, in ne nazadnje, se učimo in najraje se druga od druge nalezemo le dobre volje. Naj ostane še dolgo tako!

Zato je bilo res vredno praznovati. Najprej smo po uri kot po navadi sedle h kavici. Potem pa smo se odpeljale na Brdo pri Lukovici v Gostišče pri čebelici, kjer smo najprej s petjem nadomestile vse zdravice za nazaj, ki jih ni bilo ob pravem času.... Pridružila se nam je tudi naša častna članica Vida Gliha, ki bo kmalu dopolnila enaindevetdeset let. Cvetje, zahvale vsem »zaslužnim« in darila so še polepšale dan in razpoloženje. Najlepši pa je bil nagovor prof. Majde Gnidovec, ki ga, prirejenega kot voščilo vsem članom Lipe, zapisujem vsem vam:

»Danes je praznik – po etimološkem leksikonu – dan posebnega pomena za nas, naš praznik, ki ga lahko oblikujemo po svoje. Smo skupina, ki je med vsemi pri Lipi verjetno najbolj povezana, že petnajst let. Dobro se počutimo, rade se družimo…Torej zdaj so počitnice! Vzemimo si čas:

• za igro – to je skrivnost mladih;
• za premišljevanje – to je vir moči;
• za smeh - to je glasba duše;
• za prijaznost – to je pot k sreči;
• za dobra dejanja – to je ključ do nebes;
• za razdajanje – kajti življenje je prekratko.«

Manica Perdan Ocepek, animatorka skupine etnologija

je tisti, ki »na ogled postavi« vse, kar se je v preteklem šolskem letu dogajalo, pripravi razstave, postreže z letnimi koncerti in predstavitvami folklornih skupin…Tako je bilo tudi 14. In 15. maja letos, ko je Folklorna skupina France Marolt v sodelovanju z APZ Tone Tomšič pripravila poklon svojemu ustanovitelju. Lansko leto je minilo sto trideset let od njegovega rojstva prav v naši soseščini, na Brdu pri Lukovici, sedemdeset let od smrti, hkrati pa tudi osemdeset let od znamenitega koncerta Akademskega pevskega zbora med okupacijo decembra 1941, ko se je zbor s pesmijo Lipa zelenela poslovil od Slovencev in napovedal kulturni molk. France Marolt se je rodil v glasbeno nadarjeno družino. Njegov oče je bil učitelj in vodil je pevski krožek, poleg tega pa je bil tudi organist v farni cerkvi na Brdu. Kasneje se je družina preselila v Ljubljano, kjer je France obiskoval gimnazijo. V teh letih je s sošolci ustanovil oktet in ga tudi vodil. Prvo glasbeno izobrazbo je dobil v domači hiši, pri očetu, ki ga je seznanil s teorijo in harmonijo. Pri Antonu Foersterju je končal Orglarsko šolo in obiskoval tudi šolo Glasbene Matice pri Mateju Hubadu. Folklorno gradivo je začel zapisovati leta 1931 v Beli krajini. Leta 1933 je nadaljeval začeto delo in v Ziljski dolini zbral veliko število ljudskih pesmi in obredov, ki jih je kasneje izdal v samostojni publikaciji.

Zaradi težkih koronskih časov je bila prireditev lahko šele letos, in to dvakrat, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Nekaj etnologinj si je to čudovito predstavo pesmi in plesov ogledalo, saj smo lahko na odru videli že generacijo vnukinje ene od njih. Trije pari so se najprej zavrteli, tako kot leta 1964 na odru SNG Opera, v Ziljskih svatbenih plesih (priredba koreografije F. Marolta dr. Tomaž Simetinger). V naslednji točki je APZ Tone Tomšič poustvaril Lipo, kot se je to zgodilo pred več kot osemdesetimi, usodnimi leti. Ovo selo zdravo i veselo (koreografija Luka Koprivnik) predstavlja peto in plesno uskoško dediščino Bele krajine. Moški in ženske v temnih oblekah in žene s pečami na glavah so plesali Plese ljubljanskega predmestja (koreografija Mirko Ramovš). Koroška ohcet (koreografija Luka Koprivnik) z Obirskega nam je predstavila simbolni prehod v zakonski stan. Frodljar, Bruljar, Braja (Tomaž Simetinger) so plesi kot plod novejših terenskih raziskav Posočja, posebej zatolminskega kola, in segajo v pustni čas, imena pa pomenijo like – šeme. V slovenskih pokrajinah so plesali tudi mazurke in v koreografiji z naslovom Tri mazurke (Tomaž Simetinger) so plesalci oživili primorsko, koroško in gorenjsko različico. Plesne dele so povezovali tudi spomini nekdanjih plesalcev, pripovedi snovalcev in raziskovalcev razvoja te folklorne skupine. Vrhunsko plesno in peto predstavo so maroltovci zaključili z izročilom Starega trga ob Kolpi (Mirko Ramovš), in sicer pripovedna pesem o ugrabljenem Jezusu, dve plesni in ena pesem z ljubezensko tematiko. Dolgotrajen aplavz je privabil na oder vse ustvarjalce, koreografe in glasbenike – vse je bilo res en sam velik poklon Francetu Maroltu.

Zapisala: Manica Perdan Ocepek, animatorka skupine etnologija

Fotografije: https://marolt.si/

Zakonski par Stupica, Mija je pesnica, Božo grafični oblikovalec, rezbar, kipar in slikar, sta združila moči in pokazala občinstvu svoje skupno delo. V Pungartnikovi hiši v Lukovici je namreč v petek, 27. maja 2022, potekala predstavitev Mijine pesniške zbirke LE OBJEM in Božova razstava pastelov OBJEM.

Objem je. Topel in srčen. V vsaki Mijini pesmi je nekdo klican, da pride v bližino, objem. To je Ljubezen. Dva človeka z roko v roki z močjo tišine. Otrok, ki je rojen iz matere, večno privezan na popkovino skrbi in nežnosti. Objem je dihanje zraka v istem prostoru, ki veže misli, skrbi in dejanja. Ta zbirka pesmi in razstava pastelov je zato objem dveh; pesnice Mije in oblikovalca Boža Stupice.

Odprtja razstave in predstavitve pesniške zbirke v Pungartnikovi hiši so se udeležili županja Občine Lukovica mag. Olga Vrankar, lektorica pesniške zbirke in spremne besede prof. Anica Grilj, akademski slikar Blaž Slapar in Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale. V kulturnem programu so pesmi avtorice Mije Stupica prebrale Neja Dragar, Tina Žavbi in Zoja Dragar, za več glasbenih vložkov pa so poskrbeli fantje Klape Sidro. Seveda je bila dvorana polna sorodnikov, prijateljev in prijateljic ter sodelavcev obeh avtorjev dogodka.

Ustvarjanje Mijo in Boža duhovno izpopolnjuje in krepi. Ob včerajšnjem dogodku je tako marsikdo spoznal njuno sporočilo. Mija že nekaj let ustvarja v okviru Literarnega krožka v Društvu Lipa Domžale, Božo pa tudi že nekaj let ustvarja umetnine iz lesa, siporeksa, gipsa … Po novem ustvarja pastele, za katere uporablja samo prste in krede. Oba umetnika sta v sebi odkrila speče talente in nesanjane sanje. Talenti so ob umirjenemu jesenskemu življenju privreli na plan, da se razdajo širšemu občinstvu sokrajanov, lukovški dolini in naši domovini.

Ideja za njun skupni projekt se je rodila nekega lepega pomladanskega popoldneva na kavi. Takrat še sama nista verjela, da bosta dogodek izpeljala, pa vendar jima je na koncu uspelo. Mijina pesniška zbirka je plod nekajletnega sodelovanja v Literarnem krožku Društva Lipa Domžale, zbirka pa je razdeljena na tri sklope. Prvi sklop je posvečen našemu planetu, zemlji, za katero mislimo, da je naša last, pa nam je le dana v uporabo. Vse njene dobrine in lepote, so namenjene dobremu in srečnemu življenju njenih prebivalcev. Drugem sklop zbirke govori o Mijinih najbližjih, tretji sklop pa govor o iskanju, razumevanju in sprejemanju sebe. Razstava pastelov pa je tudi enkraten primer razkazovanja čustev, ki se končajo v objemu. Pa naj bo to objem dveh odrasli, objem otrok, objem odraslih z otroki, objem steklenice …

Zbrane je nagovorila mag. Olga Vrankar, županja Občine Lukovica, ki je med drugim dejala, da na ta večer v okviru majskih praznovanj in srečanj, s srcem pozdravlja izjemen in izviren kulturni dogodek, ki ga v pesniški in likovni objem združujeta zakonca Mija in Božo Stupica: “Bogat mozaik naše razvejane kronike ljubiteljskih biserov ograjujeta močno sled svojega intelektualnega in duhovnega bivanja svojih jesenskih let. Gospa Mija s svojim pesniškim doživljanjem gospod Božo z lirično paleto mavričnih preigravanj impresivne narave in trenutnih podob človeških postaj”.

Profesorica Anica Grilj, ki je pesniško zbirko lektorirala, spisala pa je tudi spremno besedo – popotnico zbirki, je med drugim dejala: “Običajno mislimo, da sta v objemu dva človeka, ki se srečata, hodita skupaj, se poslušata, smejeta, jokata. Včasih se ne srečata, ne slišita. Pogosto je to le odmev korakov, ki gredo mimo. To so tudi neizgovorjene besede, ki se zadrgnejo v grlu, pa čeprav bi eden od njiju rad spregovoril, čutil z drugim, slišal njegovo besedo. Prav zato besede Mije Stupica kličejo ljudi in pripovedujejo zgodbe. Iz oddaljene tišine opozarjajo na neobjeme, na daljavo, ki nastaja med ljudmi zaradi ustaljenih navad, zazrtosti vase, hitenja, srčnih prepadov.”

Zbrane je nagovoril tudi slikar Blaž Slapar, ki je povedal, da ima Božo za seboj lepo zgodovino. “Veliko njegovih grafičnih del je romalo tudi v Moravško dolino, kjer sem doma, zato smo otroci občudovali njegove izdelke. Božo je namreč grafično oblikoval embalaže za veliko podjetij v osrednji kakor tudi širni Sloveniji in bivši državi. Pred leti je imel Božo razstavo svojih grafičnih del, ki sem se jo tudi ogledal. Na razstavi sem tako spoznal človeka, ki je naredil globok vtis name. Likovniki in umetniki dostikrat ne poznamo ljudi, ki so v ozadju nekih odličnih izdelkov. To je nekaj lepega, kar obstaja, še lepše pa je to, da vaše ustvarjanje delite s svojo ženo. Tudi jaz imam ženo, ki me podpira, zato poznam ta občutek, ko ležiš v postelji, iščeš likovni problem, imaš eno zasnovo za plakat, nimaš še prave ideje, potem pa se pogovarjaš in se tudi žena kaj spomni in že je tu dobra ideja,” je dejal Blaž Slapar.