Etnologinje rade sledimo ljudem, ki ohranjajo dediščino. Tako smo se v soboto v novi zasedbi že tretjič odpravile na Suhorje, kjer Vaško društvo Suhorje vsako leto obeleži Jožefovo kot poseben vaški praznik.

Najprej smo obiskale delavnico krašenja pirhov s praskanjem. Ta običaj je bil lani izbran in dodan na seznam nesnovne kulturne dediščine. Delavnico je vodila Kristina Volk, rojena Krebelj, kakor jo je naučila njena mama. Najlepše je krasiti izpihana gosja jajca, ki imajo manj občutljivo lupino, tako da se ne strejo tako hitro kot kurja. Okrasili pa so že tudi nekaj nojevih, ki so posebej velika.

Kristina Volk, gospodinja pri Ulčerjevih (hišno ime pride od »ulica«, saj je tam mimo šla pot proti Trstu), in njena hči Tinka, sorodnici moje družine, sta skupaj z drugimi vaščani duši in srce vseh dogodkov, ki so skozi vse leto zelo zaznamovani s tradicijo. Gostoljubje je njihova odlika, zato smo bile Marjana, Ana in jaz po delavnici povabljene tudi na kosilo v domačo hišo. Tradicionalna jed tega dne je ovčja juha, postregli pa so nas tudi z domačima kislim zeljem in klobaso, pa mlečnim kruhom. Kristina je spekla kar nekaj potic, tudi druge vaščanke so jih in prispevale veliko peciva.

Ob dveh so začeli v središču vasi s kulturnim programom in vaščani so zapeli najprej pesem Jožeta Volka Suhorskega (1842 – 1922), učitelja, narodnega buditelja, in občudovalca vsega slovanskega, ki poje o Vremski dolini. Uglasbil jo je Danijel Černe, Terrafolk, Mystica. Tudi on je nastopil kot kitarist skupaj s sinom Anom, ki je poklicni glasbenik flavtist, občasno tudi violinist, študira pa v Berlinu. Igrala sta avtorsko skladbo o vetru na Krasu in eno, ki je obujala irsko – škotske ritme in zvoke. Slišali smo nekaj Volkovih pesmi, ki so jih recitirali domačini. Pesmice o pomladi in mamici so prepevali najmlajši. Eden izmed njih pa je z znanimi ljudskimi vižami korajžno raztegnil harmoniko kot to naredijo veliki. Nastopajočim domačinom so v goste prišle pevke s Prema, ki so z novo dirigentko, profesionalno glasbenico, zelo napredovale. Naslednica pesnika Volka je zapisala že veliko pesmi, tokrat nam je narečno recitirala eno o ženi in možu. Ljubiteljska gledališčnika iz Vrem pa sta uprizorila duhovit skeč o hujšanju za zdravje, ki na tihem rado zavije v gostilno, da se do sitega naje in napije … Prireditev je zgledno povezovala domačinka, zdravnica, ki bo vsak čas končala specializacijo pediatrije in namerava ostati in se zaposliti blizu doma …

Na koncu je navzoče pozdravila tudi Marija Merljak, promotorka suhorske kulinarike in njihove dediščine, ki je podarila nojevo jajce – nekaj, kar bodo lahko krasili v prihodnje.

V vaškem domu je še cel teden na ogled razstava izdelkov pridnih rok vaščank. Vabljeni!

Sicer pa sem o tem prazniku pisala in dodala tematske povezave za našo spletno stran Društva Lipa že v letu 2019.

Zapisala Manica Perdan Ocepek, animatorka etnologije

https://www.radio94.si/v-registru-nesnovne-dediscine-tudi-suhorski-pirhi/

Društvo Lipa - Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale in Osnovna šola Dragomelj lepo vabita v četrtek, 23. marca 2023, ob 18. uri na koncert ob materinskem dnevu, ki bo potekal v večnamenskem prostoru Osnovne šole Dragomelj.

Na koncertu bodo nastopili:

• učenci Osnovne šole Dragomelj,
• plesalci Plesne šole Miki,
• citrarska skupina NOTICE,
• citrarke, kitaristi in članice literarnega krožka
• Društva Lipa — U3ŽO Domžale.

V prostorih Osnovne šole Dragomelj bo v času koncerta razstava ročnih del in punčk UNICEF Društva Lipa.

Vljudno vabljeni. Vstop prost

Peto srečanje debatnega kluba bo v sredo, 15. marca 2023, ob 12. uri v prostorih Lipe.

Ali sploh živimo? Ali se življenja zavedamo?

Večino dneva nam naše misli uhajajo v preteklost ali v prihodnost. Delamo načrte, smo v skrbeh...

Biti živ in živeti pomeni, biti to kar si, tukaj in zdaj. Če ste dosledni in ste večino časa to kar ste vi sami, potem živite. Veliko ljudi na to reče, da so vedno oni sami. Toda ali je to res? Mogoče smo zgolj marionete, ki reagiramo na glasove v sebi. Poslušati te glasove pomeni, živeti v preteklosti, saj večino časa ti glasovi govorijo o preteklosti ali pa nas ustrahujejo zaradi tega, kaj se nam bo lahko zgodilo v prihodnosti.

Mnogi ljudje niso oni sami, ampak so nekako kontrolirani.

Velikokrat se nam zgodi, da delamo eno, mislimo na drugo in na koncu niti ne vemo kako smo tja prišli, ali nam je hrana teknila. Ponavadi se med obedom toliko pogovarjamo, da niti ne opazimo, da je krožnik prazen. Ko se pogovarjamo v družbi prijateljev, z enim ušesom poslušamo in ob tem v sebi že meljemo kaj bomo odgovorili, in tako nam polzi resnični čas, ko smo lahko prisotni.

Nekega dne je Buda sedel v krogu svojih učencev, ko je k njim stopil star mož in rekel: ''Koliko star bi rad postal? Želi si milijon let in dodeljena ti bodo!''

Buda je brez oklevanja odgovoril: ''Osem let.''

Ko je starec izginil, so učenci razočarano odgovarjali: ''Učitelj, zakaj si nisi želel milijon let? Predstavljaj si, koliko dobrega bi še sto generacijam lahko storil!''

Na to je stari mož smehljaje odgovoril: ''Če bi živel še milijon let, bi ljudi bolj zanimalo to, kako bi si podaljšali svoje življenje, kot da bi iskali resnico.''

Kako resnično. Kajti maloštevilni uporabijo svoj čas in energijo zato, da izboljšajo kakovost svojega življenja. Človek lahko umre, ne da bi živel. Mnogi mislijo, da živijo, ker dihajo, jejo, govorijo, se zabavajo in tekajo okrog. Seveda niso mrtvi. Toda ali živijo? Niti ne živijo, niti niso resnično mrtvi. (iz knjige Hoditi po vodi, Anthony de Mello)

Marija Dodič