Društvo Lipa Domžale na tridnevnem popotovanju v Beogradu in Novem Sadu

Objavljeno .

DSC 0642 resizeZbor udeležencev je bil v torek, 30. 5. 2023, v zgodnjih jutranjih urah. Vsi prijavljeni smo se zbrali na avtobusni postaji v Domžalah in nadaljevali pot proti Ljubljani, kjer nas je čakal vodič g. Andrej. Najprej nas je pozdravil predsednik Društva Lipa Domžale, Marjan Ravnikar. Sledil je pozdrav g. Andreja. Pot smo nadaljevali mimo Zagreba proti Beogradu. Naravnost proti Beogradu.

Po krajših obveznih postankih in dobrodošla jutranja kavica. Med vožnjo do Beograda nas je vodič do dobra seznanil z zgodovino Srbov. V Beogradu nas je čakal lokalni vodič g. Zoran. V trenutku se je začutila prijetna energija, ki nas je spremljala do konca njegovega vodenja po mestu Beograd.

Panoramska vožnja po mestu je minila z opisovanjem življenja v mestu in pomembnih zgodovinskih stavb. Približevali smo se Beograjski trdnjavi, ki stoji v sotočju Donave in Save v središču srbskega glavnega mesta Beograd. Zgodovinski simbol, celotno območje je urejeno kot park. Znan kot Kalemegdan po turško iz besede kale-trdnjava in megdan-bojno polje. Kompleks je razdeljen na dva dela: zgornja trdnjava in spodnja trdnjava obzidja. Na območju trdnjave stoji več spomenikov in drugih spominskih objektov. Omeniti moramo Meštrovičev kip Zmagovalec, beograjski simbol. Vodič je omenil, da je tudi beograjska trdnjava skozi zgodovino pogosto menjala vladarje. Najstarejša naselitev pozna kamena doba, rimska trdnjava porušena od Avarov. Lastništvo med Bizancem in Ogrsko. V 15. stoletju postane prestolnica. Nekaj časa pod Osmani, ki so naselili muslimansko prebivalstvo. Leta 1868 so se Osmani dokončno umaknili in prepustili ozemlje novoustanovljeni srbski državi. Od tu v mestno središče ogled: Trg republike z parlamentom, mestna hiša, Terazije, Študentski trg, Varoš kapija, Narodno gledališče, dvor kneginje Ljubice.

Čakala sta nas še dva ogleda, pravoslavna cerkev sv. Save in hiša cvetja na Dedinjah. Hram sv. Save so postavili na prostoru, kjer so leta 1595 zažgali njegove posmrtne ostanke. Sveti Sava je bil prvi nadškof Srbske pravoslavne cerkve in njen najpomembnejši svetnik. Rojen kot Rastko Nemanjić, sin srbskega vladarja. Oče je bil ustanovitelj srednjeveške srbske države.

Cerkev še danes ni povsem dograjena. Zanimivo, da je pri gradnji sodelovalo slovensko podjetje Marmor Hotavlje. Resna gradnja se je začela po letu 1985. Hram sv. Sava je grajen v srbsko-bizantinskem slogu in ima štiri zvonike. Obsega okoli 3.500 kvadratov. Uvršča se med največje pravoslavne cerkve na svetu. Cerkev je v celoti v dekoraciji mozaika v zlatem tonu, ikonografija. Izdelovalci dekoracije so tim srbskih in ruskih slikarjev. Cerkev krasi prekrasna kupola in lestenec, ki se spušča na sredino cerkve. Pod glavnim prostorom cerkve se nahaja kripta, ki se razprostira v vsej svoji veličini. Služi za različne prireditve. Poseben del kripte je namenjen srbskemu patriarhu.

 Na trgu pod cerkvijo se nahaja tudi Narodna knjižnica in spomenik Karađorđeviču.

Avtobus nas je zapeljal na Dedinje, kjer je Titov grob, imenujejo ga tudi mavzolej, nekdanjega predsednika Socialistične republike Jugoslavije z imenom Josip Broz (7.5.1892 - 4.5.1980). Zraven Titove grobnice so pokopali nekdanjo ženo Jovanko Broz.

DSC 0059 resize216924

Prejeli smo vstopnice in vstopili v lepo urejen park, polen zelenja in cvetja, s številnimi kipi. Med njimi izstopa kip maršala Tita. Kip je izdelal kipar Anton Avgustinčić. Njegovo delo je kip Tita v Velenju. Spominjamo se ga kako smo čakali, da se je pripeljal s črno limuzino in mu mahali z malimi zastavicami. Karizmatična osebnost, poznan v celem svetu.

V tem obdobju vladavine so imele svojo vlogo Titove štafetne palice, 25. Maja so štafetno palico izročili Titu na gimnastično-plesni prireditvi v Beogradu. To prireditev smo spremljali še ob črno belem ekranu na TV. Ogledali smo si muzej v katerem so razstavljeni predmeti: darila, ki jih je prejel v času svojega predsedovanja, štafetne palice, kipi. Zanimivo.

Še malo klepeta z lokalnim vodičem in čas, da se poslovimo in nadaljujemo vožnjo v smeri Novi Sad. Tja smo prispeli v večernih urah. Utrujeni, da.

Nov dan v mestecu Novi Sad, ogled z lokalno vodičko ga. Jeleno, seveda tudi naš vodič. Zbrali smo se na Trgu svobode, kjer je prečudovita katoliška cerkev sv. Marije, Mestna hiša v bližini je srbska ortodoksna cerkev, novosadsko sinagogo. Grška šola Na sredini trga stoji kip Svetozarju Miletiču.

DSC 0898 resize

Novi Sad leži v osrednjem delu avtonomne pokrajine Vojvodine na severu Srbije na meji pokrajin Bačke in Srema. Novi Sad je zaradi svoje priročne lege veljal za pomembno trgovsko regijsko stičišče in središče srbske kulture, nekateri ga imajo za srbske Atene. Je drugo največje mesto v Srbiji in glavno mesto Avtonomne pokrajine Vojvodine je kulturno, industrijsko finančno izobraževalno in upravno središče Vojvodine. V njem je sedež Matice srbske najstarejše kulturne ustanove srbskega naroda v Avstro-Ogrski in Univerze v Novem Sadu, druga največja srbska univerza. Znan je po živahni festivalski sceni skozi celotno leto.

Med revolucijo leta 1848 je bilo pošteno uničeno po tem letu so ga obnovili. Resnično prisrčno je zgodovinsko mestno jedro. Nadaljevali smo po coni za pešce in občudovali čudovito arhitekturo stavb, ki jo dopolnjuje obilno zelenje in parki. Omeniti je potrebno, da imajo najlepšo rečno plažo »Štrand«.

Prečkali smo reko Donavo. Na desnem bregu se na 40 metrski vulkanski plošči bohoti mogočna Petrovaradinska trdnjava iz leta 1780. Je ena največjih v Evropi, pod njo se vije kar 16 kilometrov katakomb. V tej trdnjavi je mestni muzej. Posebna znamenitost obzidja je urni stolp, ki je nekoč kazal čas čolnarjem in stražarjem. Po končanih ogledih smo imeli čas zase.

Zvečer smo se odpravili na večerjo. Restavracija je na »kraj sela« tako se tudi imenuje. Lično urejena. Večer je bil nekaj posebnega, med nami je bila oseba, ki je praznovala okroglo, to naj ostane (?). Ob spremljanju »Sviračev«, ki so peli in igrali starogradske pesmi. Razrezali smo torto, njej na čast. Ob glasbi smo tudi zaplesali. Hotel in nočitev.

DSC 0849 resize

Po zajtrku smo si ogledali tržnico in še hitri nakupi. Avtobus nas je čakal, da nas odpelje proti Sremskim Karlovcem, kjer smo si ogledali kulturno zgodovinsko središče, ki ima najstarejšo gimnazijo v Srbiji. V preteklih letih je bilo mesto kulturno središče Srbije. Peš smo odšli v najstarejšo vinsko klet v Vojvodini »Vinarija Dulka«. Pričakala nas je lastnica in nas prijazno popeljala po njihovih prostorih. Zgodovina vinarjenja seže v leto 1920. Poslopje za turistične namene obnavljajo od leta 2006. Njihovi vinogradi se razprostirajo na najlepših gričih okoli Karlovca. Poizkušali smo njihova najboljša vina, postreženi smo bili z prigrizkom.

Čas beži, odrinili smo proti Fruški gori. Spremljala nas je prekrasna panorama. Zasajena polja, nasadi lešnikov, vinogradi. Najvišji vrh je Crveni čot (539m). V teh gozdovih je največ lipe. Gozdovi so polni divjadi. V dolini pa dobri pogoji za trto. Na tem področju je največ vinskih kleti.. Obiskali smo znamenito » etno selo Maradik«. Sprejela nas je lastnica, prijazna, lahko rečemo vsestransko nadarjena gospodarica.

Popeljani smo bili v prijeten domač prostor, kjer so nas čakali pogrinjki. Postreženi smo bili z paprikašem v njihovi prečudoviti posodi. Posladek, ki je sledil so bili odlično narejeni krofi z njihovo domačo marmelado. Zraven je bilo postreženo domače vino. Zelo dobro.

DSC 1008 resize

Povabljeni smo bili na ogled domačije, ki je stara okoli 150 let. Neverjetno funkcionalno razporejeni prostori, ki so opremljeni z originalnimi eksponati starimi od 50 do 200 let.

Še zadnji postanek, Fruška gora v regiji Srem v Vojvodini.16 Srbskih pravoslavnih samostanov, ki so razporejeni po celi planini. Največjega v Krušedolu smo si ogledali. To je zapuščina srednjeveške dinastije Branković. Posvečen je sv. Mariji.

Naš vodič nam je podal kratek opis povratka. Zaključili smo potovanje po čudovitem delu Srbije, malo utrujeni a še vedno pod vtisom prekrasnih doživetji, ki smo jih nabrali v tem delu Srbije. Naša dobra volja se je nadaljevala v avtobusu. Bili smo prijetna družba. Zahvala gre našemu šoferju Janezu, ki nas je varno vozil po nekaterih zastrašujoče ozkih cestah.

Dobro organizirano kratko potovanje. Končano je naše šolsko leto za nekaj časa se bomo razšli, kratke počitnice a kmalu bo jesen in zopet novo šolsko leto. Naj bo prijetno vsem na počitnicah.

Avtorica: Majda Šraj; Foto: Društvo Lipa Domžale

DSC 0312 resize

DSC 0604 resize

DSC 0181 resize

DSC 0202 resize

DSC 0726 resizeDSC 0898 resize

DSC 0439 resize

DSC 0825 resize

DSC 0972 resize

DSC 0987 resize

DSC 0795 resize

DSC 1078 resize

DSC 1072 resize

DSC 1114 resize

DSC 0726 resize

DSC 0756 resize

 DSC 0577 resize

 

Povabilo na popótovanje z likovno skupino

Objavljeno .

popotovanjaV ponedeljek, 5. junija 2023, ob 19. uri vabljeni v Galerijo Domžale na odprtje razstave slikarske skupine Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale. Razstavo so poimenovali "Popótovanja".

V likovni skupini, na tretji Univerzi Lipa Domžale nas poleg dolgoletnih kreativnih slikarskih vzgibov povezuje toplina in domačnost. Delo v družabnem okolju, v prijaznem kolegialnem vzdušju, nas ohranja mlade, motivirane in radovedne. Pogovor pa, kot v marsikaterem drugem okolju, pogosto vodi v obujanje starih časov in spominov nanje. Tako se je postoma izoblikovala ideja, da bi ustvarjali na temo »Popotovanje«, v vsej svoji prezénci.

Popótovanje [odpótovanje] ali z drugimi besedami vandranje, pohajkovanje, pustolovščina, odisejada, dogodivščina, romanje..., je doživetje, izkustvo, fizično ali duhovno, je bit, utrinek, spomin, je košček mozaika iz našega življenja. Po »potéh spominov in tovarištva« se tkejo vezi, izrisujejo matrice, mreže, zemljevidi. Od samega začetka pa do danes smo ljudje po dolgem in po čez prepotovali naš planet, pa tudi v vesolje s(m)o se podali, zaradi naravnih ali »nadnaravnih« okoliščin so si sledile velike selitve narodov, odkrivanje »Amerike«... Potujemo duhovno in osebnostno, skozi vse, kar na svoji poti skozi evolucijo lastne Duše doživljamo v katerikoli dimenziji.

Témo, na kateri gradimo, t.i. inventuri prehojenih póti, konotirano z Pengovovimi Odpotovanji; iz svojega preteklega življenja skušamo izpostaviti spomin na prav posebno osebno življenjsko izkušnjo popotovanja, takšno, ki nas je zaznamovala, in, ki bi jo radi tisti, ki jo doživijo, delili z vsemi drugimi, ker je nekaj čudovitega, odpira obzorja in boga$ duha, skušamo materializiran v pisani in slikani obliki - v likovni podobi manjšega intimnejšega formata želimo upodobiti fatazmo iz preteklosti, ter jo pospremiti oz. oplemeniti z literarno noto.

V Galeriji Domžale, kjer so nam omogočili, da svoj raziskovalno ustvarjalni duh predstavimo širši javnosti, je razstava zasnovana v dveh »dejanjih«. V prvem delu se, kot vlak 'z daljave ali pa zgodbice iz Tisoč in ene noči v ravni liniji nizajo diptihi osebnih iz/pri-povedi v serijo popotniških pričevanj.

V drugem delu se posamezni utrinki na temo »mapiranja« in po zgledu aktualne ameriške umetnice Paule Scher - pótom raziskovanja sebi znanih, sosedovih in tistih bolj oddaljenih, še nepoznanih potk in potovanj, dežel in krajev, navad in običajev, z vrtenjem globusa, odpiranjem in raziskovanjem zemljevidnih kart, naše zgodbe o prehojenih poteh - vrstjo, prepletajo ... V poliptični instalaciji posameznih kolažev se zlijejo v skupno zgodbo.

Avtorica: Duša Jesih, akad. slikarka, mentorica

*********************************************

RAZSTAVLJAJO: Dragica Šetina, Milena Zanoškar, Angela Dovžan, Irena Osolnik, Nuša Čučnik, Veronika Strašek, Nuša Lojen, Veronika Židanek, Vlasta Janžekovič, Breda Cerar , Marjeta Ložar, Brigitta Leskovar, Joži Tomšič, Antonija Pacek Tonka, Majda Šilar, Miro Novak.

Razstava bo v Galeriji Domžale na ogled od 5. do 12. junija 2023. Vabljeni k ogledu!

 

 

Zaključni izlet likovne skupine Društva Lipa

Objavljeno .

received 624292466260707216087Po zaporedju deževnih dni, na lep sončen dan, v četrtek, 18. maja, smo se skupaj z likovniki U3ŽO iz Ljubljane odpeljali v Piran. Namen skupnega druženja je bil ogled galerij in iskanje morebitnih motivov, ki jih bomo prenesli na platna. Pod vodstvom naše mentorice Duše Jesih smo si namreč zadali nalogo, da sodelujemo na čim več slikarskih Ex-temporih. Eden med njimi je Ex-tempore Piran v mesecu avgustu.

Po kratkem postanku na Solinah, katerih ogled je, žal, možen le proti plačilu vstopnine, smo se odpeljali v predmestje Pirana. Sprehod ob obali, fotografiranje lepot morja, stavb, narave, nas je pripeljal v središče Pirana. Ogledali smo si manjšo galerijo in večjo Mestno galerijo Piran, ki je ena izmed Obalnih galerij, v sklopu katerih se nahajajo galerije še v Kopru in ena v Benetkah. V preddverju Galerije smo si ogledali zanimive stvaritve študentov Akademije za uporabno umetnost, imenovano Hybrid gardens, kombinacijo materialov iz narave z zasajenimi rastlinami. Glavni del razstave z naslovom TRG NERAVNODUŠNIH, pa predstavljajo dela umetnika Nemanja Cvijanovića. Vsa njegova dela so izredno zanimiva, med njimi velik rdeče obarvan svetlobni box, instalacija kot parodija na besedo »Prav«, instalacija »Smrt fašizmu« , instalacija »En in trije stoli«, instalacija »Za menoj tovariši, hura!« s šahovskimi figurami, ki jih je iz kruha, oglja in krvi izdelal hrvaški partizan v ujetništvu, obsežen plakat »Sladki teror« z likom enega izmed del Gustava Klimta, in še številne druge umetnine.

Po krajšem popoldanskem kosilu in sprehodu smo se odpeljali proti domu. A izlet se še ni bližal koncu, izletniška avantura se je šele začela. Sredi vožnje na avtocesti se je nenadoma pokazal dim in začutil neprijeten vonj. Seveda smo se ustavili, šofer je ugotovil, da je nekaj narobe pri sprednji gumi, a vzroka ni mogel odpraviti. S »polževo hitrostjo« smo zapeljali nekaj sto metrov naprej, do mesta z odstavnim pasom, kjer smo v zavetju za cestno ograjo lahko počakali na Darsove nadzornike, ki so nas s svojim spremstvom, s počasno vožnjo pospremili na prostor izven avtoceste, kjer smo lahko počakali na nadomestni avtobus. Seveda nas, kljub prestanemu strahu ob nenadnem neprijetnem dogodku, ni zapustila dobra volja in smo izlet zaključili s prijetnimi vtisi in spomini na zanimivo druženje.

Besedilo in fotografije: Dragica Šetina

received 755247432960893216088

20230518 132119216090

20230518 190100216089

Hiše pripovedujejo zgodbe ...

Objavljeno .

IMG 1076215540če jih le hočemo slišati. Čeprav so bile že zdavnaj porušene, jih včasih šepetajo skozi spomine nekdanjih prebivalcev: prednikov in potomcev. Etnologinje smo se v šolskem letu, ki se izteka, veliko ukvarjale z domžalskimi hišami; o prvi, Žmajdovi, ki je stara več kot dvesto petdeset let, nam je pripovedovala njena zdajšnja lastnica izpod Goričice. Tirolci in Sudetski Nemci, ki so prinesli iz svojih krajev podjetništvo, so jih zgradili veliko, a mnogih ni več, ali pa so povsem izgubile svoj prvotni videz. Ko so hoteli Domžale pozneje modernizirati, so jih veliko porušili, zidali brez prave urbane zamisli in idej, tako da je danes marsikaj videti kot sračje gnezdo … Ob Ljubljanski cesti so porušili veliko zgradb, da bi se »moderno« in novo umaknilo staremu …Tudi trgovino Pr' Snic', o katere zgodovini in podjetnem pradedu nam je pripovedoval njegov pravnuk Marko. Vsa pričevanja, zgodbe in tudi naše spomine smo marljivo zbirale, zdaj jih bomo zapisale, jih povezale v celoto in potem »postavile na ogled« …

Ampak danes smo zaključile, in kot se spodobi, odšle na »žur« k Jakov' Met' v Trzin. Radovedne etnologinje smo izprašale lastnika, ki nas je dobro in zelo okusno postregel, od kod ime: Jaka je bil praded, ki je popravljal čevlje, Meta, njegova žena, pa je imela vinotoč. Obdelovali so tudi malo kmetijo. Gostilna deluje že sto štirideset let, bila je znana po domačih salamah. Marjana nam je povedala anekdoto o davni fantovščini v tej gostilni: » … na koncu, po veliko zabave in druženja, jo je ženin kar skozi okno s kolesom podurhal iz ledik stanu …«

Najlepši pa je bil del medsebojnih voščil in zahval: najprej smo za rojstni dan voščile Milici. Potem je prišla na vrsto naša mentorica, Tina Krašovic, ki je z nami prvič zaključila šolsko leto: tako zelo mlada se je zelo potrudila in se nam zelo približala tako po strokovni kot tudi po človeški plati. Popularna beseda medgeneracijsko sodelovanje je z njo pridobila zares polnokrvno vsebino, zato smo zelo vesele, ker se je odločila delati z nami. Tudi animatorka Manica je bila deležna šopka in darila., Majda, ki se nam je spet pridružila nedavno, saj je morala velik del pomladi izostati zaradi zdravstvenih težav, vselej skrbno pripravi zbrane besede. Njene besede so nas zato še posebej ganile:

»Prijatelji so kot zvezde,

ne vidiš jih vedno,

zato ne zamudi srečanja.«

Sanda, ki se je zadnje čase prav tako ubadala z zdravjem in ni mogla biti z nami v razredu, se je izjemno potrudila, nam prinesla male beležnice s toplimi mislimi in nam prebrala tudi verze Andreja Rozmana Roze; naj citiram le del:

»Pogovarjanje je bližina in toplina,

s pogovarjanjem smo družina in skupina,

s pogovarjanjem se človek s človekom prepleta,

s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta.«

Zapisala Manica Perdan Ocepek, animatorka etnologije

IMG 1083215544

IMG 1089215548

IMG 1098215547

IMG 1096215545

IMG 1093215546

IMG 1080215543

IMG 1066 2215542