Etnologinje v letošnjem šolskem letu z našo novo mentorico Tino Krašovic proučujemo pojem identitete (istovetnosti), ki je lahko osebna ali družbena. Vsako leto pa na poseben način obeležimo tudi Kulturni dan in tako smo letos osvetlile osebnost Franceta Prešerna, saj nam je še za časa svojega življenja pomenil pomemben mejnik narodne identitete (narodna identiteta pomeni nezamenljivost in enkratnost določene nacije, ki ju ta dojema kot poseben način mišljenja, ravnanja in doživljanja, ZRC SAZU).

Če povzamemo biografske podatke, je bila Prešernova osebna identiteta povezana s študijem prava na Dunaju, z gibanjem v tedanjih krogih izobražencev, kulturnikov, tudi plemičev in poučevanjem njihovih otrok. Živel in ustvarjal je v času po francoski revoluciji, pričela so se gibanja pomladi narodov … Kako so ga videli drugi? Razgledan svetovljan, človek, ki je, sam reven, zastonj zastopal reveže na sodišču, razdajal otrokom slaščice in fige, je vseeno ostajal nerazumljen, v očeh drugih kontroverzen. »Drznil« si je povezati ljubezensko hrepenenje do družbeno nedosegljive Primičeve Julije, ki ostaja le ideal, z osveščanjem o slovenstvu, o narodovi identiteti.

»Poet tvoj nov Slovencem venec vije …«, Zdravljica, ki je bila cenzurirana.

»Povzeti jih je mogoče v sodbo, da se v Prešernovem pesništvu ob njegovem odporu do jakobinske strahovlade in napoleonskih vojn ohranja izvorna dediščina francoske revolucije, kot jo prinašajo gesla »svoboda, enakost, bratstvo«, in to na ravni, ki je izvirno prešernovska in slovenska. Prešernovo pesništvo vsebuje elemente, ki še zmeraj določajo življenjsko, nacionalno, socialno in politično »filozofijo« Slovencev oziroma tistega, kar je Prešeren imenoval slovenstvo.« (Kos, J.)

Zato smo prebrale osmi in deveti sonet Sonetnega venca. Gloso smo poslušale še enkrat tudi zato, ker Prešeren z njo utemeljuje svoje pesniško bit:

»Koder se nebo razpenja,

grad je pevca brez vratarja,

v njem zlatnina čista zarja,

srebrnina rosa trave,

s tem posestvom brez težave,

on živí, vmrjè brez dnarja.«

Mentorica Tina nam je povedala, da so v zadnjih dneh Prešernovega življenja čakali s pripravljenimi nekrologi. Ko je umrl, so časopis, ki je bil menda že natisnjen, natisnili na novo. Josip Stritar je v znamenitem eseju in ob ponovni izdaji Poezij zapisal: »bi se mali slovenski narod brez strahu smel pokazati med drugimi z drobno knjigo, ki se ji pravi: Prešernove poezije.«  S kratkim sprehodom po zgodovini smo povzele, zakaj so ga imeli naši ljudje za svojega. Ko so Italijani zasedli Ljubljano, so dr. Ivanu Hribarju ponujali županstvo, a ga je zavrnil, ker ni hotel dati okupatorjem, v nasprotju z banom Natlačenom in škofom Rožmanom, legitimnosti okupatorjem. Zavil se je v jugoslovansko zastavo in se utopil v Grubarjevem kanalu na Kodeljevem. V poslovilnem pismu ženi in hčeri je zapisal citat iz Uvoda h Krstu pri Savici:

Manj strašna noč je v črne zemlje krili,
kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.

Prešerna so recitirali v zaporih in taboriščih, ga nosili v nahrbtnikih po gozdovih, imenovali po njem brigado (tudi po drugih pesnikih in pisateljih) … Decembra leta 1944, v času nacistične okupacije, ob stoletnici izida Poezij, je slovenski partizanski tisk objavil Zdravljico. Opremila sta jo arhitekt Marjan Šorli – Viher, ki je izrezal vinjete in besedilo, in slikar Janez Vidic-Janez, ki je izdelal celostranske linoreze. Natisnili so jo v partizanski tehniki Trilof v Davči pod Blegošem v 1500 oštevilčenih izvodih. Ob dvestoletnici pa so izdali faksimile te izdaje iz težkih vojnih let.

Ob osamosvojitvi smo Zdravljico izbrali za državno himno in lepo je vselej peti tudi zelo povedno besedilo.

Zakaj danes težko razumemo Prešerna? Je mogoče krivo, da premalo beremo, imamo zato revno besedišče, se premalo razgledujemo okrog sebe in preverjamo našo osebno in narodno identiteto? Nas zadovoljujejo zgolj »mnenja«, lažne novice in »trolanje« na spletu? Prebrale smo zabavljivi sonet Apel podobo na ogled postavi. Prešeren je že takrat dobro utemeljil, kaj pomenijo dejstva, vedenje, znanje in posledično argument v nasprotju z mnenjem (mnenje: kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično; npr. mnenje, da je slika nastala v 16. stoletju, je bilo ovrženo; to je moje mnenje, morda pa je bilo drugače; FRAN).

Nazadnje smo si ogledale še stare izdaje Prešernovih balad iz osemdesetih let prejšnjega stoletja za otroke in mladino iz zbirke Velika slikanica s čudovitimi ilustracijami naših slikarjev ¸- večinoma smo jih vse kupile svojim otrokom. Mogoče pa je čas za ponatis?!

Manica Perdan Ocepek, animatorka etnologije

Vabimo vas na ogled fotorazstave ob 25 letnici delovanja Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale.

Fotorazstava je na v Centru Ivana Hribarja v Trzinu na ogled od 2. do 16. februarja 2023.

Lepo vabljeni.

Mineva 174 let od smrti dr. Franceta Prešerna. Najbrž se je že kdo vprašal, od kdaj praznujemo Prešernov dan kot kulturni praznik? Proslava ob obletnici pesnikove smrti, je postala prvič veslovenska 7. februarja 1941 po sklepu osvobodilnega gibanja. 8. februar kot praznik slovenske kulture pa praznujemo od leta 1945, ko je v Sloveniji 8. februar postal državni praznik in dela prost dan. Smo edini evropski narod, ki ima uzakonjen dan kulture kot državni praznik. Prešernove nagrade, ki so imenovane po pesniku, pa so najvišje nagrade, ki jih lahko prejmejo umetniki za najkvalitetnejše dosežke minulega leta ali za svoj življenjski opus.

V čem lahko iščemo vzporednice med letoma 1849 in 2023? Tudi danes kot takrat prebira pesmi malo Slovencev, lahko celo sklepamo, da premalo. Vsekakor velja vzeti v zakup dejstvo, da je bilo izobraženih Slovencev takrat zelo malo. Prešeren je izdal Poezije v samozaložbi, kot jih tudi danes marsikateri pesnik.

Dobro poezijo piše malo ljudi. V čem je razlika? Smo imeli takrat boljšo kritiko? Danes je veliko ljudi visoko izobraženih, vendar se vsak peha za bogastvo, kultura pa je porinjena na stranski tir. Prešeren je zaradi kritik izbral svoje najboljše pesmi. Uril se je v najrazličnejših oblikah od gazel, soneta, sonetnega venca, umetne balade, umetne romance itd. Danes pesniki ustvarjajo povečini v prostem verzu. V šolah nimamo pesniške teorije. Včasih je vsak gimnazijec moral znati napisati pesem v določeni obliki. In kdo je bil Prešeren? Njegov sodobnik Franc Malavašič, kirurg, prevajalec in tudi sam pesnik pod Prešernovim vplivom, je o Prešernu zapisal kar zanimivo oznako:

"Prešérin se da priličiti labudu, kteri preganjan
in ranjen od nemilih viharjev osode po
samotnim jézeru življenja plava . . ."

V zvezi z njegovim pisanjem in življenjem je veliko poenostavitev, celo zmotnih oznak. Morda je prišel čas, ko je treba na novo ovrednotiti njegov odnos s Kopitarjem, Bleiweisom, Vrazom in drugimi sodobniki. Pa vendarle. Prešeren je pesniški genij, ki ga do danes še ni presegel nihče. O njem se učijo vsi evropski narodi kot o reprezentativnem romantičnem pesniku. Imel je talent, znanje, navdih in občutek za ritem in rimo. Pa se vprašajmo, ali ga razumemo? Ga cenimo, beremo, ali tako samo govorimo ob zaprti knjigi Poezij?

V Društvu Lipa, Univerzi za tretje življenjsko obdobje Domžale niso govorili o Prešernu ob zaprti knjigi, ampak so se poklonili našemu pesniškemu geniju z recitacijami literatk ter glasbeno spremljavo citrark skupine Kresničke ter kitarske skupine Tesare. Skupino citark in kitaristk vodi prof. Damjana Praprotnik, skupino literatk pa prof. Jana Ozimek, ki je pripravila tudi uvodni tekst, ki ga je prebrala ob vsakem nastopajočem.

Tako so se izmenjevaje slišale pesmi in recitacije. Milojka Lunar je recitirala Prešernovo pesem »Strunam«. Sledila je glasbena skupina citrark Kresničke ter kitarska skupina Tesare s pesmijo »Mrzel veter«. Recitacije Prešernove pesmi »Hčere svet« so prebrale Mira Smrkolj, Mija Jerman, Marta Smrkol, Prešerenovo pesem »Dekletom« pa je prebrala Janka Jerman.

Pesem »Zapuščena« je prebrala Mira Smrkolj, »Ukazi« pa Lili Jaševec. Citrarke in kitaristi so zaigrali pesem »Beli cvet«, sledila je Prešernova pesem »Kam«, ki jo je čutno prebrala Helena Kregar, pesem »Pevcu« pa je prebrala vodja Literarnega krožka Lipa Domžale prof. Jana Ozimek, za konec so Citrarke in kitaristke zaigrale še »Zalino pesem«.

Vse nastopajoče v Društvu Lipa Domžale združuje ljubezen do glasbe, ustvarjanje literarnih del in veselje ob delu, ki ga puščajo zanamcem, nam pa polepšajo dogodke, kakršnega smo posneli.

Video posnetek s prireditve ob kulturnem prazniku si lahko ogledate na povezavi tukaj.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video; Miro Pivar