Spoštovani člani društva Lipa!

Objavljeno .

Sporočamo vam žalostno vest, da nas je dne, 16.11.2020 zapustil Tone Bakšič.

Tone je bil dolgoletni člani društva Lipa – Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale, mentor sekcije kolesarjev.


Ohranili ga bomo v lepem in trajnem spominu.

Domačim izrekamo iskreno sožalje.

Predsednik Društva Lipa - Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale
Marjan Ravnikar

Spoštovani člani društva Lipa!

Objavljeno .

Ela Košir
Ela Košir

Sporočamo vam žalostno vest, da nas je dne, 08.11.2020 zapustila Ela Košir.

Ela je bila častna članica društva Lipa – Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale, položila je temelje za športno in rekreativno dejavnost članov in dolgoletna mentorica športne gimnastike in kolesarjenja.


Ohranili jo bomo v lepem in trajnem spominu.

Domačim izrekamo iskreno sožalje.

Predsednik Društva Lipa - Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale
Marjan Ravnikar

Kresovanje na Slovenskem, zapisal Janez Jelen, župnik v Mužlji

Objavljeno .

Preskakovanje kresa
Kresovanje

Kresovanje sega zelo daleč v zgodovino, ko so ljudje bili bolj povezani z naravo in njenim dogajanjem; zato so lažje od nas razumevali vsakoletno krepitev in pojemanje moči sonca. S pomladnimi ognji naj bi soncu pomagali, da bi se čim prej ogrelo in zasijalo s polno močjo, z jesenskimi pa so poskušali pomagati pri ugašanju njegove moči, da bi ga ne premagala mraz in zima.

Kresovi so bili torej povezana z zimskim in poletno-jesenskim sončevim obratom. Šlo je za daljšanje in krajšanje dneva, torej za svetlobo, za sončev kult, njegovo čaščenje. To so izvajali s kurjenjem kresov, plesi, pesmimi, skakanjem čez ogenj, proženjem razžarjenih krogov iz šibja idr.

Ogenj ima sploh izjemen pomen v omiki in veri, Njegova lastnost je razsvetljevalna in očiščevalna. Je tudi podoba krščanskega Boga, njegova najbolj popolna upodobitev, saj se je Bog razodel Mojzesu v gorečem grmu – v kresu.

Kurjenje kresov je najbolj značilno ob kresu, to je na šentjanževo ali ivanje, ki ga Katoliška cerkev praznuje kot god svetega Janeza Krstnika (24. junij). V ljudskem izročilu je to v letu najdaljši dan in najkrajša noč: »O kresi se dan obesi«, čeprav koledarsko ne ustreza popolnoma.

Kresovanje pri Ogrih

Pri starih Ogrih je bilo na široko razširjeno kresovanje. Ta običaj so prevzeli bržkone od tam prebivajočih Slovencev in drugih Slovanov, ki so pred njihovim prihodom naseljevali rodovitno Panonijo; običaj izhaja torej še iz predkrščanskih časov.

V poganskem svetu je imelo kresovanje velik pomen: najdaljši dan in najkrajša noč napovedujeta krajšanje dneva, ki so ga hoteli s kresom okrepiti. Kres torej pomeni očiščenje prek ognja in novo rojstvo. Ogri so kmalu po osvajanju Panonije na noč svetega Ivana prižigali mogočne kresove, okoli katerih so plesali; z gorečimi vejami so obšli njive, ali pa spuščali z bregov goreče kolobarje, da bi spodbudili večjo rodovitnost..

Kresovanje v Mužlji

Že stari narodi so vedeli, da drži: »O kresi se dan obesi«. To pomeni, da je kresni dan najdaljši. Potem se začenjajo dnevi krajšati. Poletno enakonočje na ogrskem jezikovnem področju – pa tudi v Vojvodini in Mužlji – podobno kot na slovenskem narodnostnem območju, praznujejo na kresni večer, na predvečer rojstva sv. Janeza Krstnika. Zanimivo, da vse do danes kres imenujejo »Szent Iván napja”, tj „Dan svetega Ivana”, s prižigom ognja in sicer s slovensko oziroma slovansko besedo »Ivan«, in ne – kot je danes v navadi – »Janoš«. Letos je bilo veliko deževja, pa se je – ko je nevarnost od koronavirusa vsaj prividno popustila – ob začetku lepega vremena zbrala na dvorišču pred krajevno skupnostjo v Mužlji precejšnja množica mladih in starih.

Da bi bilo v naselju Mužlja ljudsko veselje tudi v Božjo čast, so krajani povabili domačega župnika, naj kres in zbrano ljudstvo blagoslovi; Salezijanec Stojan Kalapiš je z blagoslovljeno vodo blagoslovil kres in ljudi, zlasti ženski pevski zbor, ki je zapel nekaj priložnostnih pesmi, pa tudi vse druge udeležence tega domačega druženja.

Kres – jabolka - venček

Značilnost kresnega dne je torej, da se dnevi začnejo krajšati. Zato dan svetega Janeza že napoveduje minljivost, prihod zime. Osnova navade skakanja prek ognja je vera v očiščenje, ki prihaja prek ognja. Obenem s praznovanjem kresa in skakanjem prek ognja hočejo pomagati soncu, da ohranja svojo moč in da toplota ne prepusti mesta mrazu.

Poznavalka in preučevalka ljudskih običajev, etnografka Aranka Palatinus, lepo pojasnjuje: "Igra s kresom po ljudskem izročilu odpravlja nevarnosti kot je toča in razne škodljivce, hkrati pa kresni skok pripomore k dobri letini. V kres navadno mečejo tudi jabolka – po navadi petrovke – »Péter-Pál alma«, najzgodnejše jabolko v naši deželi. Kdor bo jedel od tega jabolka, bo zdrav vse leto – so menili naši predniki."

Udeleženke so spletle venec iz travniškega rumenega cvetja, ki mu pri nas pravijo »prava lakota«, tukaj »szent Iván virága” srbohrvaško pa „ivanjsko cveće«. Tak venec – ki je rumene ali pa tudi bele barve, obešajo na steno hiše, da bi zaščitil hišo in ljudi, ki živijo v hiši, pred ognjem in točo.

Erzsébet Sötét pa pravi: "Bilo je veliko otrok in na dan svetega Janeza so zvečer prižgali ogenj, metali jabolka in jih spodbujali: 'Skačite čez ogenj in jejte ta jabolka, da boste zdravi, da ne zbolite!' Ta tradicija se je ohranila do danes. Žal so Mužljanci prekinili z zdravim izročilom, ko so imele družine tudi po deset in več otrok. Danes, če imajo enega, dva, sta že redkost, škoda." Tudi v njeni družini je enako kot v veliki večini.

Na dogodek so že čakali prebivalci Mužlje, pa tudi drugih naselij v Banatu kot Torda, Nova Crnja (Magyarcsernye) in Bečkerek (Nagybecskerek). Odlog, ki ga je povzročilo deževno vreme, udeležencev ni motil.

Na ta način smo v Mužlji s krščanskim pridihom praznovali starodavni praznik. Taka druženja ljudi dobre volje še posebej povežejo, da ne mislijo samo na korono in druge hudine, ampak se veselijo življenja, ki ga ogenj simbolizira – saj je življenje – tako nerojenega otroka kot vseh rojenih ljudi – največji dar, ki nam ga je podaril Bog Stvarnik in smo mu zato lahko iz srca hvaležni.

Ženski pevski zbor bo med petjem obkrožal kres
Ženski pevski zbor bo
med petjem obkrožal kres
Župnik blagoslavlja kres in vse navzoče
Župnik blagoslavlja kres
in vse navzoče
Pevke mečejo v kres jabolka
Pevke mečejo v kres jabolka
Največ je preskakovala mladina
Največ je preskakovala mladina

Četrti oktobrski torek

Objavljeno .

Veronika Simoniti
Letošnja nagrajenka
Veronika Simoniti,
foto Bobo

Danes, 27. 10., bi se spet morale zbrati članice etnološke skupine pri Lipi, a je včeraj in danes ostalo le pri nekaj telefonskih pogovorih med nami. Gospe stoično prenašajo zapiranje socialnega življenja po državi in vsi upamo, da nam bo to pomagalo k skorajšnjim ponovnim srečanjem.

Pa tako lepo se je začelo! Prvi torek v oktobru smo prišle skoraj vse, se posedle v naši novi učilnici na primerni razdalji, opremljene za maskami. Naša profesorica Ana je pripravila najprej igro asociacij. Kaj vam pride na misel, ko slišite besedo kozolec? Nanizale smo veliko besed: seno, drva, žito, koruza, slama stelja, toplar, podajalnik, hlapec, pokrajinski tip…in ga uvrstile med nepremično kulturno dediščino. Krof kot predstavnik nesnovne dediščine, je spodbudil veliko domišljije: masten, debel, sladek, »krancelj«, pust, debeli četrtek, dunajski ples, Trojane in celo bolezen, imenovano tudi golšavost. Nagelj kot naravna dediščina je lahko gorenjski, vezen, zataknjen »za klobuk«, v verzih narodne pesmi, narodni simbol in okras ob slavnostnih dogodkih: birmi, poroki, »štelungi« - naboru; obenem je tudi začimba…Zadnja beseda, o kateri smo brskale po spominu, je bila KRES. Dobile smo namreč besedilo iz Vojvodine, na madžarski meji, kjer na kresni večer še vedno gojijo prastar običaj plesa, metanja jabolk v ogenj, skakanja preko ognja…in ga povežejo z blagoslovom. Od davnine so ljudje živeli s sončevim in luninim letom, se bali, ko je sonce začelo izgubljati moč, zato so prižigali kresove na hribu, čim bliže soncu. Vedeli so, da »se o kresi dan obesi«, s praprotnim semenom v žepu so slišali govoriti živali, vrnile so se duše umrlih; mlada dekleta, kresnice, so takrat koledovale; praznik je povezan z godom Janeza Krstnika in na Krasu poznajo venčke svetega Ivana; po njivah so zatikali bele cvetice z imenom kres; verjeli so, da se bo dekle, ki je preskočilo kresni ogenj, tisto leto poročilo…. Kresovi pa so naznanjali tudi nevarnost, na primer vdore Turkov. Že dolgo pa so jih prižigali tudi na predvečer prvega maja.

Pri nas gojimo ob kresu čudovit obred: časopisna hiša Delo na Rožniku podeli literarno nagrado Kresnik, s katero nagradi najboljši roman preteklega leta. Letos je bil podeljen že tridesetič, in sicer Veroniki Simoniti za roman Ivana pred morjem… posebej lepo in vabljivo branje, ki sem si ga privoščila v toplem, bolj brezskrbnem avgustu, ko se virusni val še ni vrnil. Poiščite ga!

Drugi torek naša mentorica Ana ni mogla priti, saj so se že nizale omejitve in karantene. Je pa pripravila besedilo o žegnanju in v drugačnih okoliščinah bi si o tem imele veliko povedati. Me smo se še zbrale, spregovorile nekaj besed o besedilu, ki smo ga dobile, potem pa praznovale kar tri rojstne dneve. To je pomenilo, da smo si na pobudo naše mentorice Ane povedale, kaj počnemo, kadar smo same. Majda obožuje knjige in zdaj, ko morda teže bere, poišče le pesem in na nedeljska jutra ob glasbi veliko razmišlja. Tako jo ta notranji mir spremlja cel dan. Ana J. se najbolje počuti v naravi in bolj kot se leta nabirajo, bolj izpolnjeno se počuti. Manica cel dan na radiu vrti program Ars, posluša vrhunske glasbene in govorne oddaje, bere knjige. V bližnji okolici ji je najljubši Arboretum z dobrimi energijami in tam v vseh letnih časih posname veliko fotografij.

Tretji torek se nismo mogle več dobiti in s Sando sva se zmenili, da mi bo poslala fotografije razstave za otroke v knjižnici Domžale, saj je tokrat prvič, odkar sem njena »sošolka«, da jih nisem posnela sama. Tačas je razstava o mesecih leta že odromala v Mengeš, to pa je že druga občina…

Torej, vse etnologinje se trudimo ta čas preživeti čim bolj ustvarjalno, pogumno in z upanjem zremo v boljše čase. Enako želimo tudi vsem drugim članom Lipe.


Zapisala animatorka Manica Perdan Ocepek

  • Kliknite za povečavo slike Veronika Simoniti.jpg Click to open image! Click to open image!
  • Kliknite za povečavo slike image 2.jpg Click to open image! Click to open image!
  • Kliknite za povečavo slike image1.jpg Click to open image! Click to open image!
  • Kliknite za povečavo slike kresnice 2014.jpg Click to open image! Click to open image!
  •  

Spoštovani člani društva Lipa!

Objavljeno .

Zlatka Levstek
Zlatka Levstek

Sporočamo vam žalostno vest, da nas je dne, 30.10.2020 zapustila Zlatka Levstek.

Zlatka je bila ustanovna članica društva Lipa – Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale, članica upravnega odbora in mentorica literarnega študijskega krožka.


Ohranili jo bomo v lepem in trajnem spominu.

Domačim izrekamo iskreno sožalje.

Predsednik Društva Lipa- Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale
Marjan Ravnikar