V spomin Francki Trebar ( 23. 11. 1932 – 25. 8. 2023)
Še lani, malo po njenem devetdesetem rojstnem dnevu, smo se etnologinje z mentorico Tino zbrale v Trzinu, da bi proslavile njen jubilej in nam vsem zaželele zdravja v novem letu. Devet mesecev pozneje pa se za vselej poslavljamo od Francke Trebar, Gorenjke iz Zadrage.
Svoj domači kraj je vselej nosila v srcu in nam velikokrat v narečju pripovedovala o dogodkih, navadah, običajih…ki so jih poznali in ohranjali v njeni družini. V svoje zgodbe je vnašala svojevrsten, zanjo značilen humor, tako da smo se ji dostikrat od srca na glas nasmejale. Toda to je bila le ena plat njenega bogatega življenja. Kot diplomirana agronomka je delala v veliko krajih, tudi na vodilnih mestih. Po upokojitvi se je dolgo družila s slušatelji Društva Lipa, še posebej z etnologinjami. Bogatilo jo je branje, obisk gledališč, koncertov in ljubezen do narave. Nekajkrat sem jo srečala v Arboretumu in podarila mi je eno prvih knjig o tem čudovitem parku. V času korone, ko se nismo mogli družiti in obiskovati srečanj pri Lipi, in je bila prisiljena biti bolj doma, v Kamniku, je sledila vsem strokovnim razlagam te nove bolezni, o čemer sva po telefonu dolgo debatirali. Pogovori z njo, ne glede na vsebino, so bili vselej svetli, polni vsestranskega razumevanja, razgledanosti in zelo poglobljeni. Francka je bila zelo samostojna, ni se zanašala na druge in opešanost ji je hitro postala v napoto. Prav zato se je poslovila in tudi s tem ostala zelo dostojanstvena gospa. Počivaj v miru, draga Francka.
Slušateljice etnologije Društva Lipa in animatorka Manica Perdan Ocepek
