…niso ovira za nas, etnologinje. Vsak torek se družimo na kavi – pride, kdor je doma in kdor zmore. Zadnjič se je Marta pohvalila z obiskom Sorice, naslednjič pa smo brez oklevanja sklenili, da jo družno obiščemo. Včeraj, 5. 8. 2025, je zasijalo sveže, sončno jutro, ko smo se odpeljali v dolino Selške Sore. Obvozna cesta, po dvojnih strahovitih poplavah s pred plazovi utrjenimi brežinami in poglobljena reka s kamnitimi nasipi, vodi mimo Železnikov in se potem vzpneta pod jugozahodne obronke Ratitovca in južna pobočja Soriške planine.
Ko smo se vsi zbrali, nas je pozdravil prijazen vodič Miha in nas popeljal najprej v Štobo (nem. Stube, slov. hiša, osredni prostor doma). Bili smo prva skupina, odkar so obnovili in uredili ta prostor z evropskimi in sredstvi Ministrstva za kulturo. Če povzamemo nekaj, kar smo slišali: Najprej so se naselili v teh hribovskih krajih Slovani, o čemer pričajo nekatera ledinska imena. V srednjem veku pa so bila ta slikovita pobočja med predalpskim svetom pod fevdalno oblastjo freisinških škofov, ki so prvih osem kmetov iz Innichena v Pustriški dolini na Tirolskem naselile leta 1283. Tam se kmetije pod obronki Dolomitov niso mogle več širiti. Prvi naseljenci so krčili gozd, kasneje so se jim pridružile njihove družine. Skoraj do danes se je med ljudmi ohranilo staro protonemško narečje, ki se kaže v ledinskih in hišnih imenih (vas Torka, priimek Torkar). Leta 2023 je bilo vpisano v register nesnovne kulturne dediščine. Miha nam je predvajal tudi govor Klare Marije Kejžar (nem. Käse – sir, s sirom so plačevali dajatve zemljiškemu gospodu), posnetem z fonogramom na vosku v začetku 20. stoletja, ko so ta govor že začeli preučevati. Miha je povedal nekaj stavkov in jih primerjal z današnjo nemščino in prevodom v slovenščino. V starih virih je narečni govor imenovan kot »Zarzariche sprache« (Soriško narečje). Med domačini pa je danes poznan kot »dajnarska špraha« oziroma pravijo, da gredo »drfaš merlat« (dajnarsko govorit, po vasi Dajne). Najnovejši projekt predvideva, odobren 2025, da bodo v Sorici skrbeli za ohranjanje te nesnovne, govorne dediščine. Prav tako pa prebivalci Sorice še danes, kot v preteklosti, gojijo prijateljske vezi z Innichenom in tako kot pred skoraj osemsto leti, še vedno nosijo v dar svečo v romarsko cerkev.
Naslednja »postaja« naših ogledov je bila Groharjeva hiša. Grohar je kot nadarjen podobar in cerkveni slikar, ki je takrat veliko zaslužil, hotel nekaj več in se podal na negotovo umetniško in iskalsko pot impresionizma. Tako je ustvaril čudovite podobe Sejalca, Macesna in eno zadnjih Škofja Loka v snegu, kjer je živel nazadnje in precej reven umrl. V hiši – muzeju je družina živela le dve leti, v njej pa imajo poleg etnografske zbirke tri originalne slike in več replik. Razstavili so tudi njegovo sobo. Nam, starejšim obiskovalcem, so predmeti etnografske zbirke zelo znani in poznamo tako njihova imena kot uporabo. Nekateri jih hranimo v spomin tudi doma…
Macesen se imenuje gostišče, kjer smo se etnologinje in »pridruženi« član dobro in okusno okrepčali, veliko pogovorili in glasno nasmejali. Pot nas je potem vodila do Soriške planine, kjer smo se razšli. Dve skupini sva se peljali navzdol proti Bohinjski Bistrici s čudovitimi razgledi na Julijce s Triglavom v oblakih, ena skupina pa se je vrnila v Spodnje Danje, kjer je cerkev Sv. Marka, kulisa mnogih filmov, tudi Cvetja v jeseni. Tam okrog so tudi slike na skalah lokalnega umetnika Mohorja Kejžarja.
Manica Perdan Ocepek, animatorka pri skupini etnologija
