je bilo vprašanje, ki smo si ga etnologinje zastavile v zmed zadnjimi druženji. Preden pa smo se za nekaj časa zaradi epidemioloških razlogov razšle, smo poslušale razlago o ledinskih imenih, torej kako ljudje poimenujejo kraje, območja in različne geografske predele v svoji oklici. Nekaj najzanimivejših primerov: Zlato polje, Paradiž, Dob (staro ime za hrast), Sladka gora, Rožna dolina …

Pri hišnih imenih gre za ime hiše, ali za »domače ime«, ki pripada hiši in lastnikom, ki v njej živijo. Ljudje na podeželju za poimenovanje sosedov še vedno uporabljajo kar hišna imena, čeprav vemo, da se hišno ime pogosto povsem razlikuje od priimka lastnikov, ki (trenutno) živijo v hiši. Hišna imena so stara imena, ki označujejo hišo tudi s prihodom novih lastnikov. Zato so hišna imena del žive kulturne dediščine, ki se prenaša iz roda v rod. Domnevamo, da so »domača imena« obstajala že preden so se uveljavili priimki. Nastala so iz potrebe po natančnejšem razločevanju ljudi in posesti med seboj, pa tudi zato, da so lahko beležili plačila dajatev, davščin,… Posamezne zapise hišnih imen je mogoče razbrati v zgodovinskih dokumentih od 16. stoletja (npr. v urbarjih, krstnih knjigah) dalje.

Etnologinje smo se z našo mentorico Ano dogovorile, da bomo pobrskale po spominu, zapisale ledinska in hišna imena, ki jih poznamo iz rojstnega kraja, ali pa tam, kjer živimo sedaj. Vse pripovedi, tudi z anekdotami, bomo skrbno zapisale in delile med seboj. Nekaj jih je že zapisanih, imena so označena narečno, s polglasniki, pa tudi zapis deloma sledi narečni obarvanosti. Izbrala sem dva, ki nista ravno iz Domžal.

Ruša Erjavec, Črnuče

Znana so mi ledinska imena kot vsak posamezen del vasi, kot na primer: Čeželj, Joževa medvehka, Štrekalca, na Trətəh, v Kokovšku, v Gač', na Mlinšč', v Štrekalc', na Podolk', v Drag', Iz brega v breg, v Iblanšku, na Brezovc', v Boštjanovmo konj', v Kosmašč'.

Ker sem rojena pred mnogimi leti, je imela vsaka hiša pri nas v Gmajni svoje domače ime. Pri nas se je reklo pr' Cesarju. Tudi stara mama ni vedela, od kod izvira to ime. Menda je bil pri hiši sin z imenom Tine in je bil avstro-ogrski vojak. Od tod ime. Druga hišna imena so bila še: pr' Šuš', pr' Jáguc', pr' Mih', pr' Məkvavc', pr' Primažovc', pr' Justin', pr' Cədivənk, pr' Mlinarju, pr' Tratənk', pr' Greg', pr' Plešk', pr' Moškrank, pr' Ferbaju, pr' Grčarju, pr' Žabarju, pr' Jož', pr Jak', pr' Ribču, pr' Trbolc', pr' Vahtarju. Gmajna je bila včasih samostojna vas, potem pa so jo občinski možje občine Bežigrad priključili k Črnučam.

To je samo majhen moj prispevek pri obravnavi teh imen. Škoda, da se to ne bo ohranilo, ker  mladih to ne zanima. Jaz vedno mojim vnukom pripovedujem ta imena in se mi smejijo in pravijo, da si kar nekaj »izmišljujem«.

Slavica Strniša, Haloze

Ledinska imena

Pri nas na Javoršici je predel, ki se imenuje Dolge njive in vsi vedo, kje to je. Ne vem, čigavo je to, pa tudi ne, od kod ime. V Dolenjskih Toplicah je ime Na jasi; ni ime kraja, ampak prostor, kjer se ljudje družijo.

Hišna imena

Za Haloze se ne spomnim veliko. Pri naši hiši se je reklo pri Ambrožu – zakaj, pa nimam pojma. Nihče od prednikov ni bil Ambrož in se tudi ne spomnijo, zakaj tako ime.

Na Javoršici, kjer pa imamo vikend, je ta stara hiška, ki pa, žal, propada, in je bila včasih edina na tistem hribčku. Mislila sem, da so bili lastniki pred sto leti Hribarji, ampak ne, ime je najbrž po tem, da je bila včasih to edina hiška na hribu, zato so vsi rekli pri Hribarju. Ko sta moja tast in tašča kupila to, tam gor, so potem ljudje rekli Hribarjev Maks, pa Milka. To je primer, ki se ga živo spomnimo.

Pri starših mojega moža doma se je reklo pr' Jančk'. Prapradedek je bil menda Janez, a niso rekli drugače kot pri Jančk'.

… potem pa še praznovanje

Naša skupina etnologinj je zelo povezana. V teh zoprnih korona časih smo se veliko klicale po telefonu, poleti smo se dobivale na kavici, … Če katera kdaj zboli, jo spodbujamo in ji vlivamo poguma. Vselej pa so najlepša naša praznovanja! V zadnji tretjini novembra je imela rojstni dan Francka, 4. decembra pa praznujeta Marta in Sanda. Tako smo na prvem torkovem srečanju, 7. 12., naše pripovedi o hišnih imenih zaključile prej, da smo lahko voščile našim trem slavljenkam, posebej pa jubilantki Sandi. Dobrot ni manjkalo, penine za zdravico tudi ne …

Kdor pa kislo se drži,

Ta za našo družbo ni,

Živijo, oj živijo, oj živijo

na svet' !

Animatorka: Manica Perdan Ocepek

Opomba: fotografiji s hišnimi imeni sta iz Rateč. Ratečani so se preselili na našo stran Karavank iz Ziljske doline, zato koroška domača imena.

Črni muc vasuje, je naslov otroške pravljice Josipa Ribičiča. Saj poznate zgodbo, mar ne?! Črnemu mucu je bila všeč bela mačica, pa ji je hodil pod okno igrat in pet … Kaj hujšega! Enkrat je na glavo dobil vedro vode, drugič so ga podili s poleni. Smola vedno lovi črnega mačjega vasovalca, saj se je ujel v past. Tudi to ni bilo dovolj, nobena nesreča ga ni odvrnila, saj je svoji beli mačji izvoljenki kar naprej vztrajno brenkal in pel. Psi so ga preganjali, a črni muc se ni dal. Končno je lahko z mačico počil pod štorom in jo s tačko objel okrog vratu … Kmalu sta imela veliko muckov, ki so složno in ubrano nekako takole zapeli v mačjem zboru: »Muca šla je z mucem v mačjo vas … ni bilo ne mišk, ne pišk …«

Gospa Sanda Volk, članica Lipe, skupina etnologinj, je prikupno zgodbico povedala na svoj način, z risbo in z lutkami. K sreči je vse pripravila že zdavnaj, potem pa je morala kar za nekaj časa »v bolniško«. Danes pa je spet čila in zdrava v Knjižnici Domžale postavila razstavo, ki bo ravno v pravem času popeljala otroke v praznični december. Čestitamo! To je res zgled za medgeneracijsko povezovanje.

P.S.: Masko je avtorica razstave snela le za poziranje fotografinji. Ostanimo zelo previdni!

Avtorica: Manica Perdan Ocepek, animatorka pri etnologiji

Klekljarska skupina Slamice, Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale nadaljuje svoj krog razstav po enotah matične Knjižnice Domžale. Tokrat se je mentorica, Marija Rupert dogovorila z vodstvom Krajevne knjižnice dr. Jakoba Zupana v Šentvidu pri Lukovici.

Prijeten ambient, poln domačnosti in prijazna knjižničarka, to je prvi vtis, ko stopiš v prostor med polne knjižne police. Za nekaj časa bodo čipke, razstavljene na čelni strani polic, delale družbo knjigam, duhovni hrani obiskovalcev in ni jih tako malo.

Šentvid je prijetno naselje v občini Lukovica, kot še toliko okoliških krajev, v zelenju in z mnogimi znamenitostmi, zato se lahko obisk razstave združi tudi s sprehodom v prelepi naravi.

Razstavo si je možno ogledati v dneh rednega urnika knjižnice, vse do 12. januarja 2022.

Vljudno vabljeni!

Besedilo in fotografije: Mirjana Kavčič

Spoštovane članice in člani društva Lipa, pred iztekom leta vas vabimo na organiziran obisk praznično okrašene Ljubljane, ki bo v petek, 10. decembra 2021.

Dobimo se ob 14.45 pred glavnim vhodom v obnovljeno stavbo Cukrarne, kjer si bomo pod vodstvom ogledali razstavo Čudovitost spomina. Po ogledu, ki bo trajal približno eno uro, bomo imeli nekaj časa, da se spočijemo in poklepetamo v kavarni galerije Cukrarna.

Nato se bomo peš (cca. 20 minut peš) odpravili do Tromostovja, kjer nas bo ob 17.15 uri čakala ladjica. Z ladjico si bomo pod vodstvom naše članice Barbare Škarja ogledali praznično okrašene mostove in prestolnico, ter se ogreli s kuhanim vinom ali čajem.

Prevoz do Ljubljane je prepuščen vsakemu posebej, zveze z vlakom in avtobusom so dobre in od Železniške oziroma Avtobusne postaje je cca 20 minut peš do Cukrarne.

Cena ob 30 udeležencih je 15,00 EUR

CENA VKLJUČUJE VSTOPNINO IN VODENJE V CUKRARNI IN VODENO VOŽNJO Z LADJICO!

Rezervacija prijave samo osebno, v času uradnih ur v pisarni Društva Lipa do 6. decembra 2021. Prijava bo potrjena ob plačilu cene izleta.

Program izleta pripravili: Lea Rigler in Barbara Škarja

Predsednik Društva Lipa- Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale

Marjan Ravnikar, l.r