Zakaj ribe molčijo - YouTube

Objavljeno .

Glasbeniki Lipe med Korono

V YouTubu lahko uživate v videoposnetkih in glasbi, ki so vam všeč, nalagate izvirno vsebino ter delite vse s prijatelji, družino in svetom.

Zlatka Levstek

Kaj je zares pomembno?

Objavljeno .

Etnologija v času korone

To skušamo v tem času previdnostnih zdravstvenih ukrepov ugotoviti tudi članice Lipe, ki se izobražujemo na področju etnologije. Že na začetku moramo ugotoviti, da vse nimamo enakih možnosti, to pomeni računalnika in spletnih povezav, da bi na ta način lahko sledile predavanjem in razlagi naše mentorice Ane.

Nazadnje, ko smo še sedele v šolskih klopeh, smo dobile vrnjene torbice, ki smo jih posodile za razstavo o tovarni TOKO. Kustosinja razstave Katarina Rus Krušelj nam je v lanskem šolskem letu pripravila predavanje, letos pa je objavljala članke o TOKU v Slamniku, pa tudi strokovni članek v Glasniku Etnološkega društva, v katerem je navedla tudi naše pripovedi kot »zgodbe o torbicah«. Tako je tudi naša mentorica pripravila nekaj o zgodovini ženske torbice, ki so bile najprej mošnjički, ki so jih ženske nosile okrog zapestja. Namenjene so bile robčku, mašni knjižici, plesnemu seznamu…

Eno izmed naših letošnjih poglavij, s katerim smo se ukvarjale, je bilo tudi o junakih in želele smo zvedeti nekaj tudi o junakinjah. Pripravila sem nekaj malega o antičnih junakinjah, poiskala esej prof. dr. Mirana Hladnika o slovenskih literarnih junakinjah z naslovom Bodi svojemu možu pokorna, mentorica dr. Ana Beno Vrtovec pa nekaj teoretičnih osnov o vrstah literarnih junakov/inj. Našla sem tudi zgodbo o Sabinki, ki izvira z radgonskega konca, in predstavlja tip junakinje kot je bila Ivana Orleanska. Začetek marca pa zaznamuje tudi dan žena, kar je pomenilo, da smo spregovorile o ženskih pravicah: še v 18. In 19. stoletju ženske niso imele lastnine, torej tudi ne pravic, prav tako ne kot hudodelci, blazni, gluhonemi, redovniki, mladoletniki… Izjeme so bile članice vladarskih hiš in vladarice. Tudi volilna pravica je bila tako pri moških kot pri ženskah povezana s plačevanjem davkov, zaposlitvijo, oziroma z lastnino. Splošna volilna pravica je bila na ozemlju Slovenije uveljavljena po drugi svetovni vojni, še vedno pa pred Švico, kjer so ženske pridobile volilno pravico šele leta 1975.

Potem pa je Lipa zaprla vrata in nismo se mogle več družiti. Kaj pa sedaj? Mentorica Ana nam je pripravila članek Gorazda Makaroviča O ženskem delu in zgodbico Anje Štefan Kako je kokoška kuhala čaj…Vsem, ki imamo spletne naslove, smo pripravljeno dobile po elektronski pošti, vse druge pa so obe besedili dobile po »navadni«. Za to je poskrbel naš predsednik, g. Marjan Ravnikar, za kar se mu zahvaljujemo.

Potem pa smo sodelovale še na drugačne načine: Ela je prispevala o zgodovini epidemij v Ljubljani, Milojka in Andreja sta poskrbeli za nekaj šal, sama sem napisala voščilnico ob veliki noči, nekaj pozdravov in fotografij, dva »lista iz dnevnika«…predvsem pa sem že večkrat poklicala vse sošolke, jih povprašala po zdravju, posebej tiste, ki nimajo spletnih naslovov. S Francko, ki je agronomka, sva veliko debatirali o naravi virusa, ki nas je prikoval domov; Ani je uspelo sami doma opraviti vso fizioterapijo zlomljene roke, da je skoraj že povsem gibljiva; Sanda že šiva nove junake izbrane pravljice; Ruša je obdelala vrt; Marinka nabira vršičke; Marjana sledi novicam in zanimive izreže, pa jih prinese v branje; mnoge sošolke kuhajo za svoje mlajše družinske člane, ki delajo od doma ali pa sledijo pouku na daljavo…Čisto nazadnje sem se danes razveselila Vidinega klica. Naša najstarejša članica ne sliši najbolje, tako da se mi do sedaj ni oglasila…Skratka, vse smo zdrave in pazimo nase in na svoje bližnje. Tako malo je treba, da je človek lahko zadovoljen.

Animatorka etnologije. Manica Perdan Ocepek

List iz dnevnika, 27. 4. 2020

Objavljeno .

List iz dnevnika, 27. 4. 2020

Odprem oči in sama pri sebi vzkliknem: »Kako lepo, sončno jutro je danes!« Preden zares vstanem, moram najprej malo potelovaditi, nadaljujem z vajami tudi, ko sem že pokonci. Jutranja toaleta je malo daljša, saj se bom pozneje oblekla malo »boljše«.

Družini pripravljam zajtrk, prva pa sta na vrsti naša muca, ki vsak ob svoji skledici strmita proti mojim rokam in čakata hrano, mesne kroglice iz njihovega nabora. Preden jih postavim pred njiju, neučakano mijavkata kot za stavo. Ko je polna tudi naša miza, prideta še mož in sin, ki sem ga pred tednom dni po skoraj petih tednih osame v Ljubljani pripeljala domov. Tako je lahko dokončal urejanje vrta, ki sem ga že prej začela sama. Toliko sva posejala in posadila, zdaj pa mora vsak dan zalivati, saj je suša že neznosna. Zacvetele so tudi lesne potonike, precej bolj zgodaj kot običajno, pa šmarnice in španski bezeg… Vrt nam nudi nekaj veselja, da nismo le v hiši ali na dolgih sprehodih.

Po dolgih mesecih oblečem krilo in se odpravim v središče Domžal. Skupaj s predsednico ZB Slavko Šlander, predsednikom KO Vencelj Perko in podžupanom in predsednikom Lipe bomo, ob upoštevanju vseh mer zdravstvene varnosti, položili venec na osrednji domžalski spomenik vsem padlim borcem in drugim umrlim med drugo svetovno vojno, saj je Dan upora proti okupatorju. Ne bom razlagala, zakaj je to pomembno, ko smo bili razkosani med štiri okupatorje. Nekateri danes pravijo, da bi morali čakati, da nas osvobodijo zavezniki. Moj oče je leta 1941 s starši živel v Mariboru. Prve dni so Nemci s pomočjo spiskov, ki so jih vnaprej pripravili kulturbundovci, takoj začeli seliti zavedne Slovence, učitelje, duhovnike, tudi očetovega kateheta, ki je s kamiona Nemce zmerjal z Belcebubovimi sinovi… Babica, očetova mama, mi je pravila, kako je mariborski škof okupatorje postavil pred vrata, zato so ga tako rekoč konfinirali v škofijsko zgradbo… Zapisala bom, kaj so mi o tem povedali prijatelji iz tujine. Petinštirideset let poznamo nizozemske prijatelje in večkrat smo si ogledovali znane in skrite kotičke Slovenije. Peljali smo jih tudi k Črnemu jezeru na Pohorju, potem pa še na Osankarico in k Trem žebljem, kjer je padel cel Pohorski bataljon; razumeli so in spoštljivo molčali. Na vprašanje, zakaj Nizozemci niso bili preganjani v taki meri kot Slovenci, smo dobili stvaren odgovor: »Nemci so nas, Nizozemce, imeli za isto raso, za Germane (po analogiji tudi Dance, Flamce…), zato so pri nas preganjali samo Jude, socialiste in vse, ki so jim pomagali. Slovane so imeli za manj vredno raso.« Tukaj naj navežem mamin spomin na začetek vojne. Vsem prebivalcem Domžal so merili lobanje, lične kosti, zapisovali barvo las in jih zaznamovali kot »primerne« ali »neprimerne« za arijsko raso… Potem, ko smo položili venec, sem šla prižgat svečko tudi na mamin grob. Čisto mlada se je pridružila uporu kot terenska aktivistka. To je pomenilo zbiranje materiala za partizane, organiziranje mladih deklet, ki so pletle nogavice, pele pesmi… Pred božičem 1944 in tik pred svojim sedemnajstim letom je morala moja mama zapustiti dom, da bi se skrila pred domačimi preganjalci, ki so nanjo razpisali nagrado… Do takrat ni bila nikoli oborožena, tokrat pa je dobila majhno pištolo, s katero bi se lahko ustrelila, da ne bi živa padla v roke tistim, ki bi jo z mučenjem lahko prisilili govoriti.

Vračam se domov in iz preteklih spominov v sedanjost, v negotovost drugačne vrste. Zdaj ni mogoče ničesar načrtovati, zelo težko kaj predvidevamo. Mi, seniorji, smo morda bolj potrpežljivi, kakor naši mlajši. Naš sin potrebuje natančno strukturo, tudi več načrtovanja. Vse to mu je v tem času epidemije odvzeto, zato je precej v stiski. Pogovor ne zadostuje več, zato predlagam, da bi odšli v Arboretum, ki so ga končno odprli, kar bi lahko dovolili že zdavnaj, saj je tam kar 90 ha površin… To je zdravilni prostor, kjer se pljuča razširijo, oko spočije, telo pa vibrira kot vibrirajo pradavni zemeljski tokovi. Trate, polne narcis in tulipanov, mlado zelenje, celo nekateri rododendroni so se že odprli, saj je zelo toplo… Hitra hoja, kdaj pa kdaj tudi postanek za lep pogled ali pa za fotografijo – vse to nam vrača voljo in optimizem. Ko v homški cerkvi zvoni poldne, smo že pregnali težke misli. Veliko lepega se bo še zgodilo in še bo luštno.

Manica Perdan Ocepek

Cvetna nedelja, 5. 4. 2020

Objavljeno .

Odprem oči in vidim, da je že svetlo. Okno, ki je ob postelji, imamo zastrto, tisto, bolj oddaljeno, pa preseva več svetlobe. To je zato, da ne pademo, če ponoči vstajamo. Malo dvignem glavo in pogledam na uro: malo čez pol sedmo je. Grem do kopalnice in se vrnem nazaj. Ni mi še treba zares vstati, lahko še malo mižim, celo dremam, premišljujem…

Kako je kaj prijateljica, ki je morala biti operirana kljub omejitvam zaradi virusa?! Takoj po tem se mi je javila, celo govorili sva, zdaj pa ne vem, kako je z njo. Ne upam je motiti, saj zraven še gotovo dela za službo – vedno ima k sreči vsaj dvakrat več energije od mene. To je zgolj ugotovitev in ne pomeni nobene moje zavisti. Je pa zagotovo ena prvih, ki nanjo pomislim že zjutraj. Potem mi misli potujejo od enega do drugega, ki so vsak na svojem koncu in mu/ji želim, da bi mu/ji šlo dobro. To jutro mi ne uspe zadremati nazaj. Premišljujem tudi o sinu Igorju, ki še vedno potrebuje veliko razumevanja in podpore. Tako pač je. Zelo je bil zaskrbljen, odkar so omejili gibanje iz občine v občino. Zdaj imam na pametnem telefonu vse dokumente, da grem enkrat na teden do Ljubljane, kjer pod hišo, v kateri stanuje, govoriva na razdalji kakih štirih metrov.

Muca s tačkami začne praskati po vratih in mijavkati. Bo že počakala; najprej moram malo telovaditi. Leva noga je kar okorna. Predvčerajšnjim sem delala v vrtu in morda malo nesrečno preveč obremenila levo koleno. Ja, seveda, ali si mislila , da bo vedno laže? Bodi vesela, da je tako kakor je: imaš vsega dovolj, marsikaj znaš pripraviti, urediti, tudi tole osamo nekako obvladaš. Edino trgovina z vsemi postopki, ko prideš domov, je pa res zoprna. Masko, ki sem jo na roke sešila sama, dam dol, sledi razkuževanje prinesenega, pa nakupovalne torbe na sonce, pa umivanje rok, pa še kaj…

Spustim se po stopnicah v pritličje. Najprej pomijem mačje posodice in oba, Mukica in Muki, že čakata, da bosta prva dobila jutranji obrok. Sledi zračenje in priprava zajtrka: kuham kosmiče in jih prelijem po suhem sadju, režem kruh, postavim namaze iz hladilnika, ja seveda, vse z manj maščobe, manj sladkorja, belo kavo iz cikorije in ječmena brez sladkorja…vse, tudi zaradi moža, ki ima dieto - ja, spada med rizične osebe; tudi zato sin ni z nama. Ko prisede tudi mož k mizi, pojeva bolj ali manj brez besed. Pove, da je v Ameriki zelo slabo, jaz pa odvrnem, da smo to tako ali tako vedeli…Potem dodam: »Ali moraš res vsemu slediti?! Kdaj si pa to slišal? « Niti ni treba, da mi pove; ko in kadar ne more spati, s slušalkami posluša domače in tuje radijske postaje…to je lažen občutek, da imamo situacijo pod kontrolo. Ob kavici preusmerim pogovor. Potem se mož vrne k svojim knjigam in za velik del dopoldneva postane Mutec Osojski – brez zamere, tako ga je imenovala njegova mama.

Treba je pomiti; ne, najprej se bom iz jutranje halje spravila v dnevna oblačila; ja, pa potem moram stresti še prevleko, pa še to in ono…začnem malce zmedeno. Že trikrat sem poklicala Igorja, pa se ni oglasil; že včeraj sem mu obljubila, da bom na njegovo vprašanje nekaj še premislila do naslednjega dne, zdaj pa nič…preden ga prikličem, mine ura in pol. »Veš, telefon sem imel v sosednji sobi in ga nisem slišal.« Kadar je tako, moram samo sebe prepričati, da tako ali tako ni nič narobe…

Pokličem tudi moževo sestrično na Reko. Nekako sva dogovorjeni, da je tako vsako nedeljo ob desetih: »Dobər jutər!«, mi zapoje v slušalki. Zanjo je to priložnost, da govori slovensko, torej po mami Slovenki; po očetu je češkega rodu. Tako vsak teden izmenjava novice. Končno se ji je oglasil starejši sin iz Šanghaja. Kapitan dolge plovbe z ladjo že vsaj dva meseca pljuje po Zahodnem Pacifiku. Mlajši se kot prvi ladijski strojnik ne more vkrcati… mogoče bo šel na ladjo preko Belgije. Njegov vnuk in pravnuk moje sogovornice se je rodil nedavno, a ga še ni videla - le njegovo sliko na ekranu sinovega mobitela…

Manica Perdan Ocepek

 

So nas osamili, a nismo osamljeni

Objavljeno .

Tedni osamitve se kar nizajo, učilnice so prazne, a mi se ne damo in ustvarjamo doma.
Tokrat je govora o slušateljih delavnice za oblikovanje gline. Mentorica Breda nam je dala nekaj idej, kaj vse bi v letošnjem šolskem letu lahko naredili iz gline. Vse kar je bilo v načrtu, verjetno ne bo ustvarjeno, a nekaj izdelkov je vendar zagledalo beli dan. Glina je prav posebna terapevtka, zaposli vse čute in je za ta čas prav dobrodošla. Z nekaj volje, znanja in talenta so nastali izdelki v foto galeriji.
Ostanimo pozitivni, ustvarjalni in zdravi

Avtor: Mirjana Kavčič
Foto: Kerč, Podbevšek, Merljak, Kavčič