Domžale so pred stotimi leti postale trg

…kar nam celovito pokaže razstava v Slamnikarskem muzeju.  Razstavo o tem času je gospod Roman Kos pripravljal skupaj z zgodovinarjem dr. Miroslavom Stiplovškom, ki pa se je pred odprtjem, žal, poslovil. Etnologinje smo razstavo obiskale in gospod Kos nas je povedel v čase okrog leta 1925, ko smo Slovenci živeli v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Domžale so sestavljala naselja Stob, Zgornje in Spodnje Domžale, Študa. Če so hotele postati trg, so morali uvesti ulični sistem. Kralj Aleksander Karađorđević je 9. aprila 1925 podpisal razglas o Domžalah kot trgu, tako da so dobile priznan industrijsko – obrtniški značaj, s tem pa tudi višji upravni nivo.

Domžalci so se odlično pripravili na proslavljanje. Občinski odbor, izvoljen že leta 1921, je združil oba politična tabora, zbiral denar z oglasi, izdal štiri številke lista Domžalca pred slavnostjo in po njej še eno. V časniku so predstavili domača društva, slamnikarsko industrijo, obrti in trgovine. Z oglasi so pridobili sredstva, da so te priložnostne publikacije poslali po celi Sloveniji. Domžale so okrasili s tristo mlaji in slavoloki! Zato je bila proslava veličastna. Slovesnost so začeli oznanjati na predvečer 8. avgusta z možnarji, kresovi, in se ob spremljavi godbe podali z baklami od Stoba do restavracije Pošta, kjer jih je nagovoril župan Anton Skok. Naslednji dan so se zbrali pri železniški postaji, pozdravili goste in se v sprevodu podali do Goričice, kjer je ob kapeli g. župnik Franc Bernik daroval mašo. Te se je udeležilo dva tisoč ljudi, ki so potem v sprevodu po celih Domžalah prišli do kraljevega spomenika (stal je na vogalu, nasproti današnje policijske postaje). Tukaj jih je vzneseno nagovoril dr. Rožič, okrajni kamniški glavar. Slovesnost se je končala spet pred Pošto, kjer so prebrali pozdravne brzojavke od blizu in daleč. Splošnemu veselju in rajanju na vrtu trgovine Senica se je

pridružilo 200 kolesarjev iz Ljubljane, ob treh pa je pripeljal še vlak s 40 vagoni obiskovalcev. Tako se je vseh svečanosti udeležilo kar 10 000 ljudi - sic!

Pozorno smo pogledali slikovni material. Lepo je bilo uzreti oglas deda Ivana Breceljnika, mizarja iz Mlinske ulice 4, ki je imel delavnico stavbnega pohištva na Količevem.

Etnologinje pa smo imele še eno prijetno dolžnost. V Spodnje Jarše smo šle čestitat sošolki Ruši, ki se je vselila v novo, svetlo, izborno opremljeno hišo in iz Črnuč prišla k nam na Gorenjsko. Ruša je zelo pogumna, da je zapustila rojstni in bivanjski kraj Črnuče. Ohranila jih je na panoramski fotografiji, pa v srcu seveda tudi…

Zapisala: Manica Perdan Ocepek, animatorka, ponosna potomka pradeda in deda Breceljnika, oba mizarja.