Članice skupine Etnologija smo se odzvale vabilu prejšnje mentorice dr. Ane Vrtovec Beno v Slamnikarski muzej, kjer je za domžalsko okolje kot kustosinja priredila razstavo o nesnovni dediščini. Razstavo je namreč najprej pripravila ob sedemdesetletnici Gorenjskega muzeja z naslovom Iz roda v rod – nesnovna kulturna dediščina Gorenjske v slovenskem registru, vanjo pa je vključila tudi tisto nesnovno dediščino, ki je vpisana v UNESCO seznam.

Najprej pa smo se poklonili ustanoviteljici in prvi predsednici Društva Lipa Metki Zupanek s spomini in minuto molka: podpisana Metko poznam že zelo dolgo, ko je k literatkam še hodila moja mama in sem se udeležila več literarnih srečanj. Ko so literatke spomladi 2019 pripravile recitacije v Arboretumu, sem jih šla poslušat in fotografirat. Naenkrat je Metka s širokim, značilnim nasmehom pristopila k meni z odprtim, starejšim Zbornikom in me povabila, naj preberem pesem takrat že pokojne mame Silve Ocepek. Njeno vabilo mi je zares ogrelo srce. Tudi Ana V. Beno se je spomnila prvega srečanja z našo Metko v Menačenkovi domačiji, kjer so pripravili razstavo. Ko je Metka ugotovila, da je Ana profesionalna etnologinja, jo je povabila in našo skupino je dr. Ana Vrtovec Beno vodila kar deset let.

Kustosinja Ana V. Beno je razstavo v Slamnikarskem muzeju pripravila v sodelovanju s Katarino Rus Krušelj in Romanom Kosom. Za našo skupino pa je »ponovila« marsikaj, kar smo že slišale pri naših prejšnjih skupnih urah. Nesnovna dediščina so… »nesnovne dobrine kot prakse, predstavitve, izrazi, znanja, veščine. Povezane so s premičninami in kulturnimi prostori, kjer se ta dediščina predstavlja ali izraža. Skupnosti, skupine, včasih tudi posamezniki, jih prenašajo iz roda v rod in jih nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino.« (Povzeto po ZVKD-1 2008).

Nesnovna kulturna dediščina Gorenjske, tudi z domžalskega konca, v registru je zapisana kot:

• Gospodarska znanja in veščine: slamnikarstvo, lončarstvo, čipkarstvo, čebelarstvo, vezenje, izdelava papirnatih rož, fajfarstvo (izdelava gorjuških pip)…
• Šege in navade: pustne šege, jasličarstvo, vlečenje ploha, prihod Miklavža, Dedka mraza, Trikraljevsko koledovanje, Otepavci….
• Uprizoritve in predstavitve: Škofjeloški pasijon (vpisan tudi v UNESCO seznam), ljubiteljsko gledališče Mirana Jarca, Škocjan; godbeništvo.
• Ustno izročilo in ljudsko slovstvo
• Znanje o naravi in okolju.

Tako smo si etnologinje skupaj z našo novo mentorico Tejo Vrankar spet ogledale nekaj lepega in zanimivega, obnovile zanje in se spomnile naše častne članice.

Avtor: Manica Perdan Ocepek, animatorka pri etnologiji ; Foto: Društvo LIPA

Članice in člani Društva Lipa, članice Slovenske univerze za tretje življensko obdobje (SU3ŽO), smo se v petek, 19. januarja 2024, odpravili na enodnevni izlet, na ogled šole mozaika v Spilimbergu in mestece Pordenone.

Zbrali smo se ob 6.00 uri zjutraj, na tradicionalnem zbornem mestu, na domžalski avtobusni postaji. Sprva deževno vreme nam zjutraj ni bilo naklonjeno, ampak ker ima dan 24 ur, pričakovali smo pričakovali lepše vreme. Med vožnjo proti Ljubljani nas je pozdravil predsednik Društva Lipa, g. Marjan Ravnikar, nam predstavil vodiča agencije Venčeslava in vodiča-mosaicista Aljaža Vidrajza, mojstra mozaika.

Vožnja nas je vodila proti Italiji. Vmesni postanek za kavico in nadaljujemo proti Spilimbergu, kjer domuje Scuola Mosaicisti del Friuli, šola za mozaiciste, ki je bila ustanovljena leta 1922. Ta velja za najboljšo šolo mozaika v svetovnem merilu. Ko smo prispeli pred šolo nas je g. Vidrajz (mojster - umetnik, ki vodi krožek mozaika tudi v okviru Društva Lipa), seznanil s potekom ogleda razstavnih eksponatov in njegovem šolanju ter delovanju na ustanovi. Izobrazba na najbolj cenjeni šoli na mozaiciste v Italiji mu je omogočila, da je mozaik spoznal v vsem svojem pomenu. Sam s ponosom pove, da je moral pridobiti ogromno znanja o materialih, zakonitosti tehnike in še mnogih reči, da je prišel do samostojne profesionalne kariere. Znanje predaja generacijam na rednih delavnicah.

Šola ima na ogled izdelane eksponate njihovih mozaikovi. Čas se ustavi, ker se ne moreš odmakniti od čudovito izdelanih mozaikov v različnih tehnikah: rimske, preko bizantinske in moderne tehnike. Mozaiki so izdelani iz različnih materialov: ročno delanega beneškega stekla, zlata, poldragih kamnov in marmorja. Tu so izdelali mozaike za Kongresno knjižnico v Washingtonu. Razlagal nam je o tehniki izdelave s kladivcem Martellino, kjer mora umetnik izsekati male koščke in sestaviti v željen izdelek. Kako enostavno je slišati, a v sam proces izdelave je vloženega mnogo truda in ur s pinceto v roki. Postali smo pri umetninah, ki jih je izdelal naš umetnik Aljaž Vidrajz in so prav tako razstavljene na šoli. Lahko smo ponosni, da smo bili del tega vodenega obiska, pri delu pa mu želimo mnogo uspehov in dobrega sodelovanja z Društvom Lipa tudi v bodoče.

Nato smo se odpravili na ogled mesta Spilimbergo, ki leži ob reki Tilimento. Ta del je prevzel g. Venčeslav in nam razkazal del mesteca ter predstavil njegovo zanimivo zgodovino. V srednjem veku (11. stoletje) se je z gradom plemiške rodbine Spengenberg razvila naselbina in po tej rodbini je mesto tudi dobilo ime. Od obzidja, ki je varovalo mesto, je ohranjen samo še stolp z vrati. V mestu tik ob gradu stoji mogočna cerkev Duomo Santa Maria Maggiore, ki je okrašena s kamnitimi portali ter freskami iz 14. stoletja, ogledali pa smo si še manjšo delavnico izdelovanja mozaika.

Nato nas je pot vodila še do mesteca Pordenone, ki ga opisujejo kot sodobno in živahno po kulturnih prireditvah, kot zanimivost pa smo izvedeli, da priredijo vsako leto festival nemih filmov in cvetlično razstavo. Pordenone je mesto v italijanski avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini in leži ob reki Noncello. Ogledali smo si mestno hišo z zvonikom imeli pa smo tudi nekaj prostega časa za kavico in raziskovanje starih uličic. Po končanem ogledu smo se odpravili proti Sloveniji, se vmes ustavili na kosilu ter se dobro okrepčani v zimskih razmerah odpravili proti domu. Voznik avtobusa nas je srečno in varno pripeljal v zasnežene Domžale in verjamem, da smo bili vsi udeleženci zadovoljni s kvaliteto in izpeljavo izleta.

Avtorica: Majda Šraj, Foto: Arhiv društva Lipa

Društvo Lipa Domžale sporočajo, da jih je zapustila ustanovna članica, dolgoletna predsednica in tudi častna predsednica Metka Zupanek. 

Spoštovani člani društva Lipa!

Sporočamo vam žalostno vest, da nas je dne, 20. januarja 2024, zapustila Metka Zupanek.

Metka je bila ustanovna članica, dolgoletna predsednica in tudi častna predsednica društva Lipa – Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale. S svojo predanostjo je v dvajsetih letih društvo Lipa popeljala do uspešne izobraževalne Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale.

Ohranili jo bomo v lepem in trajnem spominu.

Domačim izrekamo iskreno sožalje.

Marjan Ravnikar, predsednik Društva Lipa - Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale

S prejšnjo prvo nedeljo, ko smo obhajali Gospodov krst, se je v bogoslužnem letu začelo obdobje, ki ga imenujemo čas med letom. Lepota tega časa je v tem, da nas vabi živeti v vsakdanjem življenju pot svetosti, to je pot vere in prijateljstva z Jezusom, v katerem odkrivamo ter ga ponovno odkrivamo kot Učitelja in Gospoda, kot Pot, Resnico in Življenje za človeka. Druga nedelja med letom pa je nedelja verskega tiska.

In na predvečer druge nedelje – nedelje verskega tiska, 13. januarja 2024, je v cerkvi svetega Martina po večerni sveti maši potekal tudi koncert citrark Sončnice in kitaristov Tempo Društva Lipa, Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale, ki te dni zaključujejo božične koncerte, ki so jih imeli od božiča dalje po cerkvah. Sveto mašo je daroval dobski župnik Jure Ferlež. Citrarke in kitaristi so igrali in prepevali tudi med mašo, po maši pa je sledil še krajši božični koncert, kjer se je z veznim besedilom ter nekaj odpetimi božičnimi pesmimi predstavila mlada pevka Pia Kladnik, ki že nekaj let spremlja citrarke na njihovi koncertih. Citrarke in kitariste vodi citrarka in pevka prof. Damjana Praprotnik, božične koncerte po cerkvah pa izvajajo ob svoji deset letnici zelo plodnega delovanja.

Mesec januar, v katerega smo vstopili, je med drugim tudi mesec verskega tiska. V vsaki družini naj bi imeli vsaj nekaj od verskega tiska, saj za duhovno rast dnevno časopisje ne zadošča, predvsem pa tam ne najdemo vsebin, ki jih za to področje našega življenja potrebujemo. Mnogi so tiskanim oblikam tiska že davno napovedovali konec, saj se vedno več stvari seli na svetovni splet. Naj bodo na spletu ali v papirnati obliki, bolj kot to je pomembno, da sploh kaj beremo in da beremo raznoliko, iz različnih virov, sicer lahko človek zelo hitro zapade v enostranske poglede, ki nas vodijo stran od resnice. Tudi verski tisk nam lahko pomaga, da vidimo in razmišljamo širše.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. To Besedo lahko zahvaljujoč verskemu tisku pogosto prebiramo in premišljujemo v rednih tedenskih in mesečnih izdajah različnega verskega tiska. V Svetem pismu je zapisano: Vse preizkušajte, in kar je dobro, obdržite. (prim. 1 Tes 5,16-24). Tako naj bo tudi z našim prebiranjem verskega tiska. S tem ne mislimo, da bi bilo treba brati ves verski tisk, ki nam je na voljo. Pač pa imamo možnost, da lahko izbiramo med različnim verskim tiskom, ki nas utegne nagovoriti. In tako lahko, zahvaljujoč veliki množici avtorjev, preberemo marsikatero lepo misel, ki bo v nas odzvanjala. Preberemo pričevanja svetnikov, misijonarjev – ali pa nekoga izmed nas, ki je doživel nekaj lepega in to želi deliti z drugimi člani občestva. Ne pozabimo pa tudi na splošno informiranost občestva. Kot se spomnimo, ni bilo vedno tako enostavno priti do verskega tiska. Še 50 let nazaj so bili prejemniki verskega tiska »zaznamovani«, večkrat pa tudi na različne načine šikanirani zaradi izkazane vere in branja verskega tiska. Hvala Bogu, temu zdaj ni več tako, zato toliko rajši vzemimo v roke svoj priljubljeni verski tisk. In nič nam ne preprečuje, da ne bi tudi svojih občutkov, doživetij ali pričevanja opisali v članku ter ga poslali v uredništvo verskega časopisa, revije ali župnijskega lista. Uredniki in bralci nam bodo hvaležni!

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar