16. november 2022 je bil deževen dan, ki pa ga je osvetlil in otoplil eden naših najboljših slovenskih jezikovnih stilistov, pisatelj Dušan Šarotar, ki je bil ta dan gost Literarnega krožka Društva Lipa.

Dušan Šarotar se je rodil v Murski Soboti. Študiral je sociologijo kulture na FDV ter filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je urednik v založbi Beletrina, je avtor scenarijev o Matetu Dolencu, Stanetu Jarmu, Gregorju Strniši, Danetu Zajcu in Milanu Deklevi. Ko je bil Maribor prestolnica evropske kulture, se je predstavil s samostojno fotografsko razstavo z naslovom Duše. Piše tudi za otroke. Njegova proza in pesmi so bile uvrščene v več domačih in tujih antologij ter prevedene v številne jezike.

Napisal je romane: Potapljanje na dah, Biljard v Dobrayu, Panorama, Zvezdna karta, kratke zgodbe: Mrtvi kot, Nostalgija, Ostani z mano, duša moja ter eseje Ne morje ne zemlja. Izdal je tudi več pesniških zbirk: Občutek za veter v soavtorstvu s Ferijem Lainščkom, Krajina v molu, Hiša mojega sina. Je prejemnik številnih nagrad. Njegov roman Panorama sodi po mnenju bralcev med 100 najboljših romanov vzhodne in srednje Evrope.

V njegovih delih prevladujejo motivi spominjanja, osamljenosti, narave, ljubezni, duše, prekmurskih judov, holokavsta.

Je izreden premišljevalec življenja in stilist. V enem od intervjujev je tako razmišljal o jeziku:

«Jezik, tam sem jaz doma. Jezikovno ustvarjanje je temeljna človekova dejavnost. Jezik je svetloba, ki osvetljuje naše skrite notranje svetove. Smo takšni, kakršen je naš jezik. Z besedami lahko gradimo razkošne svetove, oživljamo in povzdigujemo minulost, hkrati pa z istim jezikom lahko rušimo, razdiramo in prizadenemo bolečine in trpljenje. Strah me je ljudi, ki govorijo besede, nimajo pa jezika.«

Članice krožka so prebrale nekaj odlomkov iz njegovih del in pisatelju komentirale svoje branje njegovih del. Pisatelj je bil očaran nad odzivom poslušalk in bralk. Govoril je o metaforiki svojih del. Predstavil je tudi svoj osrednji cikel romanov, kjer opisuje zgodbo svojega dedka Franca Schwarza, njegove žene Rozalije Hahn ter njunega otroka Evgena. Njihova zgodba je zelo tragična, saj preko zgodbe oriše tudi zgodbo prekmurskih judov, ki so jih Nemci 26. aprila 1944 deportirali v Auschwitz, kjer so končali v plinskih pečeh. Njihovo sinagogo so spremenili med vojno v skladišče, po vojni pa jo porušili in zgradili na njenem mestu socialistični blok. Večjo srečo je imel Šarotarjev dedek Franc, ki je bil mobiliziran v madžarsko vojsko in je vojno preživel. Roman Biljard v Dobrayu ga prikazuje 7. aprila 1945, ko se vrne domov. On je sicer preživel, izgubil pa je ženo, otroka, premoženje, imovino, ime. Začeti je moral na novo, a mu je uspelo. Kmalu se je poročil in rodile so se mu tri hčerke. Pisatelj Dušan Šarotar je sin prve hčerke in tako Frančev vnuk iz drugega zakona. Čeprav mu dedek ni pripovedoval svoje življenjske zgodbe zaradi velike travme,ki jo je doživel, se je pisatelj poglobil v prebiranje časopisov iz časa pred drugo svetovno vojno in po njej, poizvedoval pri svojih sorodnikih, si ogledoval fotografije prednikov in pomembnih prekmurskih mož in žena ter počasi sestavil družinsko zgodbo ter zgodbo nesrečnih prekmurskih judov. Tej temi se je posvetil v romanu Biljard v Dobrayu, Zvezdna karta ter Ostani z mano duša moja. Namerava pa napisati še roman o Lazarju Rothu, zadnjem judovskem rabinu v Murski Soboti in s tem zaključiti to temo.

Šarotar je prvi, ki je začel pisati o prekmurskem holokavstu, temi, ki je bila večini Slovencev nepoznana. Tako je postavil spomenik svojim prednikom ter vsem prekmurskim judom, Slovencem pa osvetlil zgodovinski spomin.

Zanimiv je tudi roman Panorama, kjer opisuje na Joycev način Irsko, kjer je pisatelj, ki potuje po tej deželi ter se srečuje z raznimi ljudmi, ki so prišli na Irsko kot begunci, migranti. Skupno vsem pa je iskanje svojega doma.

Ta roman in Potapljanje na dah sta moderna romana, kjer ni več v ospredju logičnost, zaporednost, ampak asociativnost. Take romane je težje brati. Pisatelj je dejal, da romanov, kot so jih pisali v 19. stol., ni več moč pisati, saj se je življenje spremenilo, s tem pa tudi dojemanje stvarnosti in časovnosti.

Srečanje je pripravila Jana Ozimek. V pogovoru s pisateljem pa so aktivno z branjem, komentarji ter vprašanji sodelovale vse članice literarnega krožka.

Pisatelju, ki nas je navdušil s svojo globino duše in izbranimi besedami, smo se zahvalili z avtorskimi knjigami članic literarnega krožka z upanjem, da bo knjige prebral in morda posredno tudi komentiral.

Zapisala Jana Ozimek

11. novembra 2022, smo slišali žalostno vest, da nas je zapustila naša dobra prijateljica in ljubiteljska slikarka članica Univerze za tretje življenjsko obdobje – Društva Lipa Domžale, Zinka Brečko.

Zinka se je med prvimi priključila slikarskemu krožku, ki ga je vodila dipl. slikarka Mojca Vilar. Med nami so se dolga leta tkale vezi, ki so ostale vse do današnjih dni. Ni res, da je odšla. Ujeta je v naših srcih z najlepšimi spomini in tu bo tudi ostala. Večkrat je morala udeležbo na slikarskih urah prekiniti zaradi zahrbtne bolezni, a na nas ni pozabila. Ostale smo v stiku vse do današnjih dni. Neizmerno jo bomo pogrešale, pogrešale njen optimizem, vedrino, srčnost in voljo do življenja. Bila je prava borka. Ja tudi naša režiserka je bila, za prenekatero zabavo ob jubilejih. Znala je povezovati prireditev s skrbno izbranimi besedami. Nazadnje smo jo občudovale ob Tatjanini razstavi, ko smo se skupaj veselili. Predvsem pa je rada slikala in ustvarjala.

Upam si trditi, da je takih, ki so si, tako kot jaz, želeli njene bližine in družbe, izjemno veliko. Razlog za to pa je bila ona sama zato, ker je bila takšna, kakršna je bila. Vsi, ki smo jo poznali, vemo, da je bil zabavna, strpna, razumevajoča, polna optimizma in volje do življenja, vedno pripravljena nesebično pomagati komurkoli, kjerkoli in kadarkoli. Njen prešerni smeh, tako nalezljiv, in njen mili glas sta napolnila vsak prostor, v katerem je zabavala zbrano družbo ali pa sta se razlegala daleč naokrog. Tudi njena dobronamerna navihanost in pripravljenost ušpičiti kakšno, recimo temu, neumnost, je pogosto prišla do izraza. Tudi ta bo, tako kot še toliko drugih njenih načrtov, ostala nedokončana in neuresničena. Težko se je sprijazniti s tem, da ni več njene vedrine, zanosa in veselja. Da nas njena družba ne bo več razveseljevala in bogatila, ostajajo zgolj spomini, polni, prijetni in bogati. A izguba je vedno boleča, slovo ljubljene osebe vedno prezgodnje. Kadar pa odide tak človek, kot je bila ona, ko zazeva ta ogromna praznina, ki jo je s svojo osebnostjo zapolnjevala, je bolečina še toliko večja.

Moramo biti hvaležne, da smo jo imele vsaj do zdaj, ker tak sonček kot je bila ona so redki in lahko smo veseli, da smo jo poznali, se z njo srečevali, z njo risali, se družili, živeli …. Do konca naših dni bo z nami in bo del nas.

NAJ ŽIVI SPOMIN NANJO IN NA VSE, KAR NAM JE BILA IN KAR NAM JE DALA!

**********************************************

SLIKAR

Slikaš s pepelom na platna spomina.
Sikaš z barvo potoka,
da bi dosegel globine tolmuna.
Slikaš nestrpna obzorja oči,
slikaš, slikaš –
in ni je vedrine
brez sence oblaka.

(Aladin Lanc)

Dolgoletne slikarske prijateljice z mentorico dipl. slikarko Marijo Mojco Vilar

Od 22. do 25. novembra 2022, so se v Državni zbor Republike Slovenije na ogled postavile prelepe punčke iz cunj iz Unicefovega programa POSVOJI PUNČKO - REŠI OTROKA.

Vsa ta razstavljena, pisana druščina je delo pridnih, neumornih rok Unicefovih prostovoljk iz cele Slovenije. Med njimi smo tudi Lipovke. V sedemnajstih letih delovanja smo izdelale skoraj 5000 domžalskih Špelc in Jankotov. Donacija 20,- evrov krije strošek cepiva proti šestim nalezljivim otroškim boleznim za enega afriškega otroka.

Odprtja razstave so se udeležili: predsednica DZ,  mag. Urška Klakočar Zupančič, pravosodna ministrica, Dominika Švarc Pipan in še nekateri poslanci.

V pozdravnem nagovoru je izvršni direktor UNICEF Slovenija, Tomaž Bergoč poudaril, kako pomembna je ta humanitarna akcija, ki se je pred dvajsetimi leti začela, po italijanskem vzoru in je v Sloveniji s pomočjo prostovoljk in donatorjev rešila preko 20.700 otroških življenj iz nerazvitih dežel sveta.

Tokrat so svoj prispevek, tridesetih punčk iz cunj, dodale tudi obsojenke in pripornice iškega zapora.

Lipine prostovoljke vas vabimo k posvojitvi punčk iz cunj vsak petek, od 9. - 11. ure, v prostorih društva LIPA Domžale, Ljubljanska 58.

Avtor: Mirjana Kavčič; Foto: Metka Paternoster

Naše učilnice so kar naprej zasedene s predčasnimi volitvami, zato smo etnologinje danes izbrale ogled razstave v Slovenskem etnografskem muzeju z naslovom Sveti konji - nebesni jezdeci. Predstavili so bogato zapuščino mitološkega in simbolnega pomena konjev in njihovih hibridnih različic, med katerimi sta v ospredju Pegaz in samorog. Vidimo lahko izvirni rog samoroga. Simbolna vloga konjev se povezuje tudi s konjeniško opremo, na kateri lahko najdemo simbolne elemente zaščitne magične moči.

»Konje in jezdece varujejo božanstva, med njimi prednjačita grški bog Pozejdon in keltsko-rimska boginja Epona, Na razstavi so prikazani krščanski svetniki, ki jih povezujemo s konji, izpostavljen je praznik štefanovo z znamenitimi votivnimi konjički. Darovanje votivov v obliki konjičkov sega daleč v prazgodovino zato je še posebej zanimiv prikaz izjemnih primerkov keramičnih kipcev konjev z jezdeci, ki so jih za obredne namene uporabljali pred skoraj 2500 leti. Z izbranimi umetniškimi mojstrovinami je predstavljen tudi simbolni pomen konjev in jezdecev v Afriki in Aziji.« (http://www.etno-muzej.si/sl/razstave/sveti-konji-nebesni-jezdeci).

Sončni, tudi lunin, voz vlečejo konji, da lahko potuje po nebesnem svodu. Tako konji v misterijih in obredih postanejo simbol svetlobe in luč spoznanja. Neminljivi beli konj pa skupaj z Veliko boginjo v starodavnih mitih pomeni ciklično kroženje in tako obvladuje neskončne dimenzije časa in prostora…

Etnologinje toplo priporočamo ogled razstave.

Manica Perdan Ocepek, animatorka