Člani Društva Lipa obiskali čokoladnico Zotter in Gradec

Sredi decembra smo se, kot že nekaj preteklih let, z Društvom Lipa odpravili na ogled božičnih lučk in stojnic, tokrat v Gradec. Izlet v sosednjo Avstrijo smo sklenili združiti z ogledom znamenite čokoladnice Zotter.

Poln avtobus nas je preko Šentilja in kratke poti po avstrijski Štajerski mimo visoko izpostavljenega gradu Riegersburg pripeljal v vasico Bergl, kjer kraljuje čokoladnica Zotter, ki pa je več kot družinsko podjetje za proizvodnjo čokolade.

Zaradi obilice obiskovalcev, ki morajo slediti urniku, smo se najprej odpravili na zunanji del posestva, ki nas je vabilo z zanimivimi in atraktivnimi instalacijami: humorne in barvite skulpture, podobe živali iz železne pločevine, pa krogle in stožci neverjetnih razsežnosti. Obsežno posestvo s številnimi živalmi je verjetno bolj zanimivo v nezimskih mesecih, nas pa je presenetilo pokopališče čokolad s številnimi nagrobniki „propadlih projektov“, proizvodov, ki so jih iz različnih razlogov opustili.

Kar hitro smo se odpravili v proizvodni del družinskega podjetja, ki se pohvali z najboljšo avstrijsko čokolado in prepričali smo se, da je res tako. Z uvodnim filmom nas je lastnik Josef Zotter popeljal v tropske gozdove Azije in Južne Amerike, kjer v neposrednem sodelovanju z domačini zagotavlja najboljšo ekološko pridelano kakavovo zrnje. Razložil je filozofijo družinskega   podjetja, ki prisega na pravično trgovino in organsko pridelavo. Transport kakavovih zrn do tovarne  daje kar se da majhen ogljični odtis, tudi vsa energija za proizvodnjo je zelena. Zlahka smo sledili celotnemu procesu proizvodnje čokolade, skozi steklene stene smo opazovali praženje kakvovih zrn, pripravi kakavove mase in kakavovega masla, izdelave čokoladnih tablic in najrazličnejših čokoladnih poslastic. Pa nismo le gledali. Vzporedno z dogajanjem za steklom v proizvodnih dvoranah smo se sprehajali po hodnikih, ki so ponujali vse bogastvo čokoladnih okusov tudi v pokušanje. Ponudba okusov je bila raznovrstna, menda preko 500 različnih, pa tudi metode, kako jih ponujajo, sila izvirne: od fontan, rezervarčkov s kremasto vsebino, ki jo iztisneš na posebno žličko in potem poližeš, do miniaturnih gondol, ki pripeljejo vzorčke po žičnici do mali mešalcev, v katerih se vrtinčijo pralineji. Posladkaj se, pojej, kolikor ti srce poželi in želodec prenese. Seveda smo preverili tudi ponudbo trgovine in zlahka zapravili nekaj deset evrov.

Polni čokoladnega adrenalina smo se odpravili proti Gradcu, da si ogledamo predbožični utrip enega večjih avstrijskih mest. Z avtobusnega postajališča v parku blizu mestnega središča smo se podali skozi gost gozd brezštevilnih jelk, ki so čakale na kupce, da jih ponesejo v domove in praznično okrasijo. Nekatere so bile prav mogočne, visoke in košate, ki bodo, kot tudi majhne, tačas, ko tole berete, končale, upam, kot biomasa na kompostnem kupu.

Po ogledu mestnih znamenitosti, Katedrale, ledenih jaslic v deželni hiši, „mestnih pljuč“, arhitekturnega spomenika, nastalega v letu evropske prestolnice kulture, smo se posvetili božičnemu vzdušju lepo okrašenih trgov s pestro ponudbo na stojnicah, tudi značilno avstrijsko: hrenovkam, klobasam in kuhanemu vinu.

Lep dan, tudi vreme nam je bilo naklonjeno, je hitro minil. Čakamo naslednje druženje, tokrat v sosednji Italiji.

Andreja Pogačnik Jarc