Kaj je zares pomembno?
To skušamo v tem času previdnostnih zdravstvenih ukrepov ugotoviti tudi članice Lipe, ki se izobražujemo na področju etnologije. Že na začetku moramo ugotoviti, da vse nimamo enakih možnosti, to pomeni računalnika in spletnih povezav, da bi na ta način lahko sledile predavanjem in razlagi naše mentorice Ane.
Nazadnje, ko smo še sedele v šolskih klopeh, smo dobile vrnjene torbice, ki smo jih posodile za razstavo o tovarni TOKO. Kustosinja razstave Katarina Rus Krušelj nam je v lanskem šolskem letu pripravila predavanje, letos pa je objavljala članke o TOKU v Slamniku, pa tudi strokovni članek v Glasniku Etnološkega društva, v katerem je navedla tudi naše pripovedi kot »zgodbe o torbicah«. Tako je tudi naša mentorica pripravila nekaj o zgodovini ženske torbice, ki so bile najprej mošnjički, ki so jih ženske nosile okrog zapestja. Namenjene so bile robčku, mašni knjižici, plesnemu seznamu…
Eno izmed naših letošnjih poglavij, s katerim smo se ukvarjale, je bilo tudi o junakih in želele smo zvedeti nekaj tudi o junakinjah. Pripravila sem nekaj malega o antičnih junakinjah, poiskala esej prof. dr. Mirana Hladnika o slovenskih literarnih junakinjah z naslovom Bodi svojemu možu pokorna, mentorica dr. Ana Beno Vrtovec pa nekaj teoretičnih osnov o vrstah literarnih junakov/inj. Našla sem tudi zgodbo o Sabinki, ki izvira z radgonskega konca, in predstavlja tip junakinje kot je bila Ivana Orleanska. Začetek marca pa zaznamuje tudi dan žena, kar je pomenilo, da smo spregovorile o ženskih pravicah: še v 18. In 19. stoletju ženske niso imele lastnine, torej tudi ne pravic, prav tako ne kot hudodelci, blazni, gluhonemi, redovniki, mladoletniki… Izjeme so bile članice vladarskih hiš in vladarice. Tudi volilna pravica je bila tako pri moških kot pri ženskah povezana s plačevanjem davkov, zaposlitvijo, oziroma z lastnino. Splošna volilna pravica je bila na ozemlju Slovenije uveljavljena po drugi svetovni vojni, še vedno pa pred Švico, kjer so ženske pridobile volilno pravico šele leta 1975.
Potem pa je Lipa zaprla vrata in nismo se mogle več družiti. Kaj pa sedaj? Mentorica Ana nam je pripravila članek Gorazda Makaroviča O ženskem delu in zgodbico Anje Štefan Kako je kokoška kuhala čaj…Vsem, ki imamo spletne naslove, smo pripravljeno dobile po elektronski pošti, vse druge pa so obe besedili dobile po »navadni«. Za to je poskrbel naš predsednik, g. Marjan Ravnikar, za kar se mu zahvaljujemo.
Potem pa smo sodelovale še na drugačne načine: Ela je prispevala o zgodovini epidemij v Ljubljani, Milojka in Andreja sta poskrbeli za nekaj šal, sama sem napisala voščilnico ob veliki noči, nekaj pozdravov in fotografij, dva »lista iz dnevnika«…predvsem pa sem že večkrat poklicala vse sošolke, jih povprašala po zdravju, posebej tiste, ki nimajo spletnih naslovov. S Francko, ki je agronomka, sva veliko debatirali o naravi virusa, ki nas je prikoval domov; Ani je uspelo sami doma opraviti vso fizioterapijo zlomljene roke, da je skoraj že povsem gibljiva; Sanda že šiva nove junake izbrane pravljice; Ruša je obdelala vrt; Marinka nabira vršičke; Marjana sledi novicam in zanimive izreže, pa jih prinese v branje; mnoge sošolke kuhajo za svoje mlajše družinske člane, ki delajo od doma ali pa sledijo pouku na daljavo…Čisto nazadnje sem se danes razveselila Vidinega klica. Naša najstarejša članica ne sliši najbolje, tako da se mi do sedaj ni oglasila…Skratka, vse smo zdrave in pazimo nase in na svoje bližnje. Tako malo je treba, da je človek lahko zadovoljen.
Animatorka etnologije. Manica Perdan Ocepek