List iz dnevnika, 27. 4. 2020

Objavljeno .

List iz dnevnika, 27. 4. 2020

Odprem oči in sama pri sebi vzkliknem: »Kako lepo, sončno jutro je danes!« Preden zares vstanem, moram najprej malo potelovaditi, nadaljujem z vajami tudi, ko sem že pokonci. Jutranja toaleta je malo daljša, saj se bom pozneje oblekla malo »boljše«.

Družini pripravljam zajtrk, prva pa sta na vrsti naša muca, ki vsak ob svoji skledici strmita proti mojim rokam in čakata hrano, mesne kroglice iz njihovega nabora. Preden jih postavim pred njiju, neučakano mijavkata kot za stavo. Ko je polna tudi naša miza, prideta še mož in sin, ki sem ga pred tednom dni po skoraj petih tednih osame v Ljubljani pripeljala domov. Tako je lahko dokončal urejanje vrta, ki sem ga že prej začela sama. Toliko sva posejala in posadila, zdaj pa mora vsak dan zalivati, saj je suša že neznosna. Zacvetele so tudi lesne potonike, precej bolj zgodaj kot običajno, pa šmarnice in španski bezeg… Vrt nam nudi nekaj veselja, da nismo le v hiši ali na dolgih sprehodih.

Po dolgih mesecih oblečem krilo in se odpravim v središče Domžal. Skupaj s predsednico ZB Slavko Šlander, predsednikom KO Vencelj Perko in podžupanom in predsednikom Lipe bomo, ob upoštevanju vseh mer zdravstvene varnosti, položili venec na osrednji domžalski spomenik vsem padlim borcem in drugim umrlim med drugo svetovno vojno, saj je Dan upora proti okupatorju. Ne bom razlagala, zakaj je to pomembno, ko smo bili razkosani med štiri okupatorje. Nekateri danes pravijo, da bi morali čakati, da nas osvobodijo zavezniki. Moj oče je leta 1941 s starši živel v Mariboru. Prve dni so Nemci s pomočjo spiskov, ki so jih vnaprej pripravili kulturbundovci, takoj začeli seliti zavedne Slovence, učitelje, duhovnike, tudi očetovega kateheta, ki je s kamiona Nemce zmerjal z Belcebubovimi sinovi… Babica, očetova mama, mi je pravila, kako je mariborski škof okupatorje postavil pred vrata, zato so ga tako rekoč konfinirali v škofijsko zgradbo… Zapisala bom, kaj so mi o tem povedali prijatelji iz tujine. Petinštirideset let poznamo nizozemske prijatelje in večkrat smo si ogledovali znane in skrite kotičke Slovenije. Peljali smo jih tudi k Črnemu jezeru na Pohorju, potem pa še na Osankarico in k Trem žebljem, kjer je padel cel Pohorski bataljon; razumeli so in spoštljivo molčali. Na vprašanje, zakaj Nizozemci niso bili preganjani v taki meri kot Slovenci, smo dobili stvaren odgovor: »Nemci so nas, Nizozemce, imeli za isto raso, za Germane (po analogiji tudi Dance, Flamce…), zato so pri nas preganjali samo Jude, socialiste in vse, ki so jim pomagali. Slovane so imeli za manj vredno raso.« Tukaj naj navežem mamin spomin na začetek vojne. Vsem prebivalcem Domžal so merili lobanje, lične kosti, zapisovali barvo las in jih zaznamovali kot »primerne« ali »neprimerne« za arijsko raso… Potem, ko smo položili venec, sem šla prižgat svečko tudi na mamin grob. Čisto mlada se je pridružila uporu kot terenska aktivistka. To je pomenilo zbiranje materiala za partizane, organiziranje mladih deklet, ki so pletle nogavice, pele pesmi… Pred božičem 1944 in tik pred svojim sedemnajstim letom je morala moja mama zapustiti dom, da bi se skrila pred domačimi preganjalci, ki so nanjo razpisali nagrado… Do takrat ni bila nikoli oborožena, tokrat pa je dobila majhno pištolo, s katero bi se lahko ustrelila, da ne bi živa padla v roke tistim, ki bi jo z mučenjem lahko prisilili govoriti.

Vračam se domov in iz preteklih spominov v sedanjost, v negotovost drugačne vrste. Zdaj ni mogoče ničesar načrtovati, zelo težko kaj predvidevamo. Mi, seniorji, smo morda bolj potrpežljivi, kakor naši mlajši. Naš sin potrebuje natančno strukturo, tudi več načrtovanja. Vse to mu je v tem času epidemije odvzeto, zato je precej v stiski. Pogovor ne zadostuje več, zato predlagam, da bi odšli v Arboretum, ki so ga končno odprli, kar bi lahko dovolili že zdavnaj, saj je tam kar 90 ha površin… To je zdravilni prostor, kjer se pljuča razširijo, oko spočije, telo pa vibrira kot vibrirajo pradavni zemeljski tokovi. Trate, polne narcis in tulipanov, mlado zelenje, celo nekateri rododendroni so se že odprli, saj je zelo toplo… Hitra hoja, kdaj pa kdaj tudi postanek za lep pogled ali pa za fotografijo – vse to nam vrača voljo in optimizem. Ko v homški cerkvi zvoni poldne, smo že pregnali težke misli. Veliko lepega se bo še zgodilo in še bo luštno.

Manica Perdan Ocepek