Cvetna nedelja, 5. 4. 2020

Odprem oči in vidim, da je že svetlo. Okno, ki je ob postelji, imamo zastrto, tisto, bolj oddaljeno, pa preseva več svetlobe. To je zato, da ne pademo, če ponoči vstajamo. Malo dvignem glavo in pogledam na uro: malo čez pol sedmo je. Grem do kopalnice in se vrnem nazaj. Ni mi še treba zares vstati, lahko še malo mižim, celo dremam, premišljujem…

Kako je kaj prijateljica, ki je morala biti operirana kljub omejitvam zaradi virusa?! Takoj po tem se mi je javila, celo govorili sva, zdaj pa ne vem, kako je z njo. Ne upam je motiti, saj zraven še gotovo dela za službo – vedno ima k sreči vsaj dvakrat več energije od mene. To je zgolj ugotovitev in ne pomeni nobene moje zavisti. Je pa zagotovo ena prvih, ki nanjo pomislim že zjutraj. Potem mi misli potujejo od enega do drugega, ki so vsak na svojem koncu in mu/ji želim, da bi mu/ji šlo dobro. To jutro mi ne uspe zadremati nazaj. Premišljujem tudi o sinu Igorju, ki še vedno potrebuje veliko razumevanja in podpore. Tako pač je. Zelo je bil zaskrbljen, odkar so omejili gibanje iz občine v občino. Zdaj imam na pametnem telefonu vse dokumente, da grem enkrat na teden do Ljubljane, kjer pod hišo, v kateri stanuje, govoriva na razdalji kakih štirih metrov.

Muca s tačkami začne praskati po vratih in mijavkati. Bo že počakala; najprej moram malo telovaditi. Leva noga je kar okorna. Predvčerajšnjim sem delala v vrtu in morda malo nesrečno preveč obremenila levo koleno. Ja, seveda, ali si mislila , da bo vedno laže? Bodi vesela, da je tako kakor je: imaš vsega dovolj, marsikaj znaš pripraviti, urediti, tudi tole osamo nekako obvladaš. Edino trgovina z vsemi postopki, ko prideš domov, je pa res zoprna. Masko, ki sem jo na roke sešila sama, dam dol, sledi razkuževanje prinesenega, pa nakupovalne torbe na sonce, pa umivanje rok, pa še kaj…

Spustim se po stopnicah v pritličje. Najprej pomijem mačje posodice in oba, Mukica in Muki, že čakata, da bosta prva dobila jutranji obrok. Sledi zračenje in priprava zajtrka: kuham kosmiče in jih prelijem po suhem sadju, režem kruh, postavim namaze iz hladilnika, ja seveda, vse z manj maščobe, manj sladkorja, belo kavo iz cikorije in ječmena brez sladkorja…vse, tudi zaradi moža, ki ima dieto - ja, spada med rizične osebe; tudi zato sin ni z nama. Ko prisede tudi mož k mizi, pojeva bolj ali manj brez besed. Pove, da je v Ameriki zelo slabo, jaz pa odvrnem, da smo to tako ali tako vedeli…Potem dodam: »Ali moraš res vsemu slediti?! Kdaj si pa to slišal? « Niti ni treba, da mi pove; ko in kadar ne more spati, s slušalkami posluša domače in tuje radijske postaje…to je lažen občutek, da imamo situacijo pod kontrolo. Ob kavici preusmerim pogovor. Potem se mož vrne k svojim knjigam in za velik del dopoldneva postane Mutec Osojski – brez zamere, tako ga je imenovala njegova mama.

Treba je pomiti; ne, najprej se bom iz jutranje halje spravila v dnevna oblačila; ja, pa potem moram stresti še prevleko, pa še to in ono…začnem malce zmedeno. Že trikrat sem poklicala Igorja, pa se ni oglasil; že včeraj sem mu obljubila, da bom na njegovo vprašanje nekaj še premislila do naslednjega dne, zdaj pa nič…preden ga prikličem, mine ura in pol. »Veš, telefon sem imel v sosednji sobi in ga nisem slišal.« Kadar je tako, moram samo sebe prepričati, da tako ali tako ni nič narobe…

Pokličem tudi moževo sestrično na Reko. Nekako sva dogovorjeni, da je tako vsako nedeljo ob desetih: »Dobər jutər!«, mi zapoje v slušalki. Zanjo je to priložnost, da govori slovensko, torej po mami Slovenki; po očetu je češkega rodu. Tako vsak teden izmenjava novice. Končno se ji je oglasil starejši sin iz Šanghaja. Kapitan dolge plovbe z ladjo že vsaj dva meseca pljuje po Zahodnem Pacifiku. Mlajši se kot prvi ladijski strojnik ne more vkrcati… mogoče bo šel na ladjo preko Belgije. Njegov vnuk in pravnuk moje sogovornice se je rodil nedavno, a ga še ni videla - le njegovo sliko na ekranu sinovega mobitela…

Manica Perdan Ocepek