Etnologinje si privoščimo potepanja in si ogledujemo razstave

Objavljeno .

Najprej smo obiskale Slovenski etnografski muzej in si ogledale razstavo Šamanizem ljudstev Sibirije. Na razstavi je bilo predstavljenih osemdeset redkih etnografskih predmetov in štirideset arhivskih fotografij iz zbirk Ruskega etnografskega muzeja, ki odstira duhovno kulturo 15 (od 45) avtohtonih sibirskih ljudstev iz poznega 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, zlasti Evenkov, Čukčev in Udehov. Območja, ki so jih naseljevala sibirska ljudstva (tundra, gore, jezera, tajga, stepe), so bila okolje, v katerem se je izoblikovala njihova predstava o modelu sveta. Ta model in skrivnost šamanizma je posebno pojmovanje zgradbe sveta, sestavljenega iz treh delov – zgornjega, to je neba, kjer prebivajo bogovi, srednjega, to je zemlje, kjer živijo ljudje, in spodnjega, to je podzemlja umrlih. Ti svetovi so med seboj povezani z osrednjo osjo (axis mundi). Simbol te svete navpičnice je drevo sveta, iz katerega si je šaman izdelal svoj boben.

Šaman je veljal za »osebo, izbrano od duhov«, saj je zmogel vzpostaviti stik z duhovnimi bitji vseh treh svetov. V obredu, imenovanem »kamlanie«, je dosegel stanje zamaknjenosti in tako posredoval med človekom, naravo in svetim svetom, naseljenim z duhovi. Stremel je k harmoniji med naravo in človeštvom. Bil je skrbnik redkih znanj in tradicij in je imel bistveno vlogo v življenju skupnosti kot izvedenec za ekstazo in vrač, torej zdravilec, pomočnik pri lovu, varuh skupnosti in čred, vodnik, spremljevalec duš, v nekaterih družbah tudi učenjak in pesnik. V ritualnih obredih so šamana spremljali predniki in njegovi duhovni pomočniki.

Naslednji torek, 22. 10. 2019, ko imamo sicer učne ure etnologije, pa smo si ogledale razstavo ob stoletnici rojstva Franceta Ahčina v Menačenkovi domačiji, njegovi rojstni hiši. Vodila nas je kustosinja Katarina Rus Krušelj in predstavila mejnike njegove življenjske poti, ki jih na razstavi vidimo kot slikovno in snovno gradivo. France Ahčin je bil 1943 vpisan na Umetniško akademijo v Firencah, od tod pa ga je pot preko Rima vodila v Argentino, kjer je deloval kot kipar, ukvarjal pa se je tudi z lončarsko obrtjo. Zelo si je želel, da bi njegova dela pripotovala v domovino in s stalno zbirko na domačiji na v KD F. Bernika se mu je želja izpolnila.

V lanskem šolskem letu smo etnologinje zbirale gradivo v Občinskem poročevalcu o tovarni TOKO, prispevale pa smo tudi torbice za razstavo, ki je na ogled v Slamnikarskem muzeju in bo odprta do konca tega leta. Ko je slamnikarstvo zamrlo, je pred drugo vojno Zorn kupil prostore in začel z usnjeno galanterijo. Tudi brata Okršlar ta prav tako začela s svojim obratom. Po drugi svetovni vojni je bila to tovarna, ki je dajala kruh več kot tisoč delavcem. Zgodbe o torbicah, ki smo jih tudi me povedale avtorici razstave Katarini Rus Krušelj, so natisnjene tudi v več člankih v Slamniku. Tako je na tej razstavi osvetljena industrijska dediščina, ki je zelo zaznamovala Domžale.

Zapisala animatorka Manica P. Ocepek

View the embedded image gallery online at:
https://www.drustvo-lipa.si/index.php/novice/664-etnologinje-si-privoscimo-potepanja-in-si-ogledujemo-razstave#sigProId4e3358ff13